Se tudi vam kdaj toži po starih dobrih časih, ko so bile družine tesno povezane skupnosti, ki so poznale kvaliteten družinski čas in ki so znale vzpostaviti zdrave, trdne odnose? Po časih, ko svet še ni bil tako razklan, odtujen in ko še nismo poznali egoizma ter potrošniške slepote. Nostalgično zrete v preteklost, ki pa je niste na lastni koži izkusili, ste pa o njej marsikaj dobrega slišali in prebrali? Ste se kdaj vprašali, ali res poznate prava zgodovinska dejstva ali pa morda le naivno sanjarite, ker je človeku pač v krvi, da nikdar ni povsem zadovoljen s tistim, kar ima?

ALI STE VEDELI, DA:

– je bilo med starši višjih slojev razširjeno pošiljanje majhnih otrok k dojiljam, ki so z njimi pogosto kruto ravnale (jih pretepale, zastraševale, neustrezno hranile ). Doma so jih običajno vzgajali in zanje skrbeli služnji, privilegij obiskovanja šole pa so dobili le dečki. Zelo majhne so jih nato poslali na delo, kar je veljalo za učinkovito vzgojno sredstvo, ki naj bi omogočilo discipliniranje in bolj zdravo življenje.

– je bila umrljivost majhnih otrok nekaj povsem običajnega in kaj hitro za smrtjo enega se je v družino rodil nov dojenček. Za mnogo smrti in bolezni je bila kriva tudi neustrezna priprava hrane – npr. neprekuhano kravje mleko, ki je po cele dneve stalo v steklenički na toplem (revnejše matere otrok niso mogle dolgo dojiti, saj so morale kmalu po rojstvu nazaj na delo). Tudi bivalni pogoji so bili neustrezni, saj so materam z otroki pripadale le majhne, temne, zatohle in neogrevane sobe.  V Antiki so otroke celo dajali v služenjstvo, da bi z njimi poplačali svoje dolgove, ali pa so jih žrtvovali bogovom.

– je bil osrednji cilj vzgoje vcepiti otroku pobožnost, ponižnost, pokorščino, pridnost, ubogljivost. Biti otrok je pomenilo biti hlapec, suženj.  Ustrahovanje in tepež sta bili povsem običajni vzgojni sredstvi.

– novorojenčku in njihovi materi niso posvečali pretirane pozornosti – še več, veljala sta za nečista. Otroke so tudi do enega leta povijali s povoji, da niso mogli premikati rok in nog, večino časa pa so preživeli v zibelki, kar je močno upočasnilo njihov telesni in gibalni razvoj. To so počeli z namenom, da so bili otroci bolj mirni in da z njimi ni bilo veliko dela, nekateri pa so verjeli, da je to dobro za razvoj ravnih udov. Tudi plenice so jim le poredko menjali, zato so bile pogoste okužbe in vnetja. Včasih so jih tudi po cel dan pustili v zibelki, kamor so postlali seno, ki je vpijalo urnin in blato, kasneje pa so v zibelke zvrtali še luknje, da bi skoznje iztekali otrokovi iztrebki. V zibelkah so se pogosto zaredili črvi in otroci so bili prekriti z muhami. Pestovanje otrok je veljalo za slabo navado, s katero lahko otroka razvadimo. Tudi higiena je bila v prvem letu otrokovega življenja zelo slaba, saj je prevladovalo prepričanje, da se dojenčkom ne sme umivati glave, striči nohtov in jih nositi ven iz hiše.

– je bilo nošenje otroka v rutah oziroma nosilkah, kot jih poznamo danes, znak razvajanja otroka, in so se ga sprva posluževale le temnopolte ženske ter ciganke.

Brezskrbno otroštvo se je nekoč končalo že okrog 10. leta starosti, otroci so postali močno izkoriščana delovna sila, za napake pri delu pa so bili tudi strogo kaznovani, kar je dopuščala tudi zakonodaja. Šele v 20. stoletju se je prebudila miselnost, da je otroštvo edinstveno obdobje, ki ima odločilen vpliv na otrokov nadaljni razvoj.

Ta kratek oris zgodovine otroštva in družinskega življenja odstira le kanček tančice skrivnosti, ki je bila zamolčana/olepšana tudi v številnih slovenskih leposlovnih delih (npr. Prežihovega Voranca in Ivana Cankarja), katerim smo slepo verjeli, ko smo jih brez kritične distance in pravega zgodovinskega predznanja prebirali v osnovni šoli. Knjiga z naslovom Prvotno besedilo življenja (avtorice Alenke Puhar) odkriva tančice skrivnosti vse do tistih najglobljih, za katere bi si morda celo želeli, da jih res ne bi poznali. Je revolucionarno delo s tega področja, odziv nanj pa je pokazal, da takratna javnost še nekaj časa po izidu knjige ni bila pripravljena podreti mitov o starih dobrih časih. Če ste jih vi, vam jo vsekakor priporočam v branje!

VIR: Alenka Puhar (1982): Prvotno besedilo življenja. Zagreb: Globus.

Avtor: Maša Sternad, dipl. pedagoginja / Objavljeno dne 25. 8. 2016