Vsi smo že kdaj naleteli na skupek ohrabrujočih besed, ki se zvrstijo nekako takole: »Bodi pozitivno naravnan in sprejmi vse kar se ti dogaja kot dobro in izpopolnjujoče izkušnjo«. Sliši se lepo in ob tem naj poudarim, da s samimi pozitivnimi afirmacijami ni prav nič narobe. Težava se pojavi takrat, ko se tako osredotočamo na pozitivne vidike, da začnemo zanemarjati in se izogibati vsem izkušnjam in občutkom, ki imajo za družbo negativen prizvok. 

Večina staršev smo gotovo že slišali stavek: “Uživaj prav v vsakem trenutku z otrokom, tako hitro zrastejo”. Pa je prav zares mogoče uživati v vsakem trenutku?

Tudi starši se lahko kdaj zalotimo pri priporočilih otroku: »Stisni zobe, daj mir, saj ni tako hudo kot izgleda«. Mogoče res ni, za nas odrasle. Otroka pa lahko s temi besedami postavimo v položaj manjvrednega in s tem zanikamo njegovo počutje.

V prevodu; s tem pravzaprav (nezavedno) sporočamo, da bi morali potlačiti vse »negativno« tako pri sebi kot tudi pri otrocih. Posledica tega pa je pogosto zmedenost v lastni identiteti in strah pred izražanjem resničnih občutkov. 

STRUPENA POZITIVNOST JE RESNIČNA

Čeprav se nam zdi, da ni pozitivnosti nikoli dovolj temu ni tako.

Zdi se, da je dandanes poslanstvo vsakogar najti popolnost. Popolni pa smo tako, da smo ves čas veseli, srečni, pozitivni. Na tisoče videoposnetkov na spletu, osebni svetovalci in motivacijski govorci, nam sporočajo, kako biti pozitiven in opolnomočen jadrati med vsemi življenjskimi izzivi. V tem, v zdravi meri, ni seveda nič slabega. Toda v življenju obstajajo tudi trenutki, ko ta pristop ni samo nekoristen, ampak je lahko tudi škodljiv. Vsak človek na tem svetu bo na neki točki svojega življenja doživel tako dobre in slabe čase. In sprejeti je potrebno tudi tiste težke, zoprne trenutke, jih predelati, se iz njih nekaj naučiti in iti okrepljen naprej. 

Žalost, razočaranje, tesnoba, strah, zaskrbljenost, frustracija. Nepriznavanje teh je uničujoča. Vsa ta čustva so pristna in četudi jih omalovažujemo s kakršnimi koli pozitivnimi frazami ali ne upoštevamo, ne bodo izginila. Vsiljevanje tovrstne pozitivnosti ljudem lahko povzroči občutek sramu, krivde in nehvaležnosti. Zaradi tega se ljudje počutijo neslišane in necenjene.

PREOPTIMISTIČNI STARŠI

Starševstvo je zagotovo ena izmed vlog, ki je prepletena z raznoraznimi življenjskimi izzivi v različnih  obdobjih odraščanja otroka. Družbeni pritiski in toksična pozitivnost pa vse bolj narekujejo, da bi morali starši ves čas uživati v svoji vlogi in to ceniti. V kolikor se pritožujemo ali smo utrujeni izpademo nehvaležni. Tak način sporočanja pa lahko marsikoga pahne v že omenjeno toksično pozitivnost, ki pa negativno vpliva na otrokovo psihično dobrobit. Klasičen primer toksične pozitivnosti v starševstvu je neprestano spodbujanje otroka k “pozitivnemu” razmišljanju, ne glede na njegovo dejansko počutje. V praksi to pomeni, če otrok izrazi žalost ali jezo je reakcija staršev usmerjena v predlog, da naj ne bodo žalostni in naj v vsaki stvari najdejo nekaj dobrega. Od otroka pričakujejo, da na svet gleda s svetle plati in skozi rožnata očala. Namesto, da bi otroka naučili, kako obvladovati in izražati svoja čustva, jih potiskajo v zanikanje in potlačitev njegove resničnosti. 

Biti mama, biti oče vpliva na posameznikovo duševno zdravje na načine, na katere pred tem nismo niti pomislili. Starševstvo obuja občutke iz lastnega otroštva in preizkuša odnos s partnerjem na povsem novi ravni. V vzgoji se srečamo s toliko neznanimi izzivi za katere ne dobimo navodil. V neznanih situacijah iščemo pomoč drugih. In, ko oseba, ki se znajde v težkih trenutkih zaupa svojo stisko nekomu drugemu je lahko izjemno boleče, če zaupnik odgovori zgolj s spodbujanjem pozitivnega razmišljanja. Veliko ljudi ob tem tudi namiguje na nehvaležnost, razvajenost in opominja na težave, ki naše presegajo. Verjemite, da se velika večina staršev zaveda, da obstajajo hujše situacije od njihove, vendar za to ni potrebno zanikati skrbi in čustev posameznika v trenutno aktualni stiski.

OTROCI TOKSIČNO POZITIVNIH STARŠEV

Ignoriranje negativnih izkušenj otroka ter zanikanje otrokovih težav ga lahko, v ključnih trenutkih, pusti brez podpore in razumevanja. Prepuščen je sam sebi in notranjemu doživljanju, ki si ga ne zna razložiti niti ga ne upa izraziti. Takšen način komunikacije in vzgoje lahko vodi v nezdrave vzorce komunikacije. Otroci s katerimi starši dnevno komunicirajo na tak način, zaradi strahu, da bodo starši odklonilno reagirali na njihovo slabo počutje ali čustvene izbruhe, počasi zatirajo vse druge občutke in čustva za katere smatrajo, da niso pravi niti dobri. To lahko dolgoročno vpliva na otrokovo samopodobo in sposobnost obvladovanja čustev.

Posledice toksične pozitivnosti v starševstvu se kažejo, kot že rečeno kot neobvladovanje in potlačevanje negativnih čustev, katerega posledice lahko vodijo v težave s čustveno regulacijo in razvojem samopodobe. Ko otroci dobijo odgovor, ki je sicer optimistično usmerjen ni nujno, da se počutijo bolje. Pravzaprav se običajno počutijo še slabše, z zavedanjem, da tega ne smejo izraziti, ker bo potem jasno, da je z njimi nekaj narobe. Poleg tega lahko takšni vzorci vedenja ustvarijo distanco in pomanjkanje zaupanja med staršem in otrokom, kar lahko vpliva na kakovost njihovega odnosa.

KAKO UKREPATI, ČE SE UJAMEMO V PRISILJEN OPTIMIZEM

Raziskave kažejo, da ko svoja negativna čustva sprejmemo, namesto da jih ignoriramo, nam bo to pomagalo pri razbremenitvi in na splošno se bomo počutili bolj hrabre. Samo tako, da si dovolimo doživeti tudi neprijetna čustva, jih lahko predelamo. Iz preteklih borb pa se lahko tudi marsikaj naučimo in osebnostno zrastemo.

Prvi korak je vsekakor povezan z zavedanjem in prepoznavo toksičnih vzorcev v lastnem vedenju. V kolikor tega ne zmoremo sami je priporočljivo, da si poiščemo pomoč druge osebe. Ključno je, da starši poskrbimo za svoje čustveno počutje in se zavedamo lastnih meja. Zavedanje, da niso vedno potrebne pozitivne reakcije, ampak , da obstaja tudi prostor za negativna čustva, je bistvenega pomena za gradnjo zdravega odnosa med staršem in otrokom. 

Drugi korak stremi k temu, da prisluhnemo otrokovim čustvom in izkušnjam ter jih sprejemamo brez sodb. Z otrokom se pogovarjajmo. Pomembno je, da ga spodbujamo, da izrazi svoje občutke, ne glede na to kakšni so in na tak način vzpostavimo odprt in spoštljiv prostor za dialog med starši in otrokom. Sprejemanje otrokove pozitivne in negativne resničnosti mu omogoči, da se nauči izražati in obvladovati svoja čustva na zdrav način.

Drugim staršem ne dajajmo vtisa, da morajo vsako težko čustvo ali vsako negativno izkušnjo potlačiti s prisiljenim optimizmom. Ko starši ali katera koli druga oseba z razočaranjem in jezo deli svoje občutke, jim pokažimo, da jih razumemo in da se tudi sami soočamo s podobnimi vprašanji. Zaradi tega se bodo počutili bolje. Vsi želimo biti slišani ne pa slišati kako naj se počutimo. 

STARŠEVSTVO ≠ POPOLNOST

Starševstvo je kompleksen in dinamičen proces, ki zahteva sprejemanje tako dobrih kot manj dobrih obdobij in vidikov. Preseganje toksične pozitivnosti v starševstvu zahteva zavestno prizadevanje za razumevanje in sprejetje otrokovih čustev ter vzpostavitev spoštljivega in odprtega odnosa, ki temelji na zaupanju.

Starši nismo roboti in pri vzgoji drugega človeka ni težjega kot si nadeti masko, ki naj bi zakrila vse tegobe in skrbi. Delati se, da je vse lepo in prav, instagrambilno, pahne marsikoga čez hude čustvene stiske iz katerih se sam težko izvije. Dobro je, da verjamemo v moč pozitivnih afirmacij, ni pa dobro, če na račun tega potlačimo vsa ostala čustva. Čustva v osnovi ne bi smeli deliti na dobra in slaba. Čustva so del nas, nas delajo žive in prav je, da si jih dopustimo čutiti in jih na zdrav način pozdraviti.  

Raje kot prikrivanja se poslužimo iskrenega pogovora v katerem lahko izražamo, poleg veselja in navdušenja  tudi svoje stiske in zaskrbljenost. Tako kot obstaja čas za pozitivnost, obstaja tudi čas za sočutje in priznanje, da kdaj in kdaj pride tudi težko obdobje.

In s tem ni nič narobe. To je življenje.  

Avtor: Katja V. Zabukovec, Iskreno, Katja. / Objavljeno dne 10. 4. 2024