Dojiš?

Žal ne..

Zakaj pa ne? A veš, da je to najboljše za tvojega otroka!?

Ja vem, a žal ne morem.. in ostanem tiho. V meni pa se porajajo mešani občutki žalosti in jeze, komaj zadržujem solze, da ne bruhnem v jok.

“Dojila sem” prve 3 mesece po porodu.

Takoj po porodu se deklica ni želela pristaviti, le spati je želela. Ko sem neštetokrat poskusila z dojenjem, se je s pomočjo nastavkov končno pristavila. Srečna sem odšla iz porodnišnice in se veselila skupnih dni. A že prvi dan doma so se zopet pojavile težave. Deklica se ni želela dojiti, jokala je, ko sem jo želela pristaviti, jaz pa skupaj z njo. Kupili smo prvo škatlo mlečne formule, s težkim srcem sem jo nahranila in steklenička je bila v trenutku prazna. Ob tem se imela mešane občutke. Obenem sem bila vesela zanjo, saj se je najedla in pomirjena zaspala, mene pa je razžiralo od neprijetnih občutkov. Naslednje dni sem poskušala z dojenjem in črpala dodatno mleko ter ji ga dajala po steklenički. Klub trudu je deklica premalo pridobivala na teži in sem ji po posvetu s patronažno morala dodajati mlečno formulo. Zelo sva se trudili in nekako zmanjševali dodatek, vzporedno pa prehajali na izključno dojenje.

Mučila me je nespečnost. Pozno v noč sem v postelji brskala po internetu brez razloga, gledala v strop ali štela ovce. Dobesedno. Zjutraj sem vstajala pred šesto, čeprav bi lahko spala dlje in tako iz dneva v dan.

Diploma, ki sem jo začela pisati v začetku leta je mirovala in »čakala tam nekje v kotu.« Tudi blog ni več pridobil novih zapisov, saj enostavno nisem zmogla zliti misli na papir.

Zase nisem naredila čisto nič. Neprestano sem jedla in počasi so se začeli kopičiti odvečni kilogrami. Ob tem nisem bila zadovoljna sama s seboj, a za izboljšanje nisem storila nič.

Počasi sem se začela zavedati, da me muči poporodna depresija, ki jo je najverjetneje sprožila moja situacija z (ne)dojenjem. Sicer sem imela nekaj težav, da sem si to priznala a želela sem sama sebi čimprej pomagati. Najverjetneje je k temu pripomogla zdravstvena izobrazba in poznavanje stanja.

Začela sem z delom na sebi. Brati sem pričela knjige za duhovno rast, veliko časa sem preživela zunaj na svežem zraku in sončku, vozičkala in kengurujčkala sem z mojo deklico in pokusila uživati prav v vsakem trenutku.

Do prvega obiska pri pediatru je deklica dosegla spodnjo mejo pri pridobivanju teže. Skoraj sem skakala od veselja in naslednji mesec sem deklico izključno dojila. Končno! Občutila sem neizmerno veselje in končno so solze žalosti zamenjale solze neizmerne sreče. Nakar sem pri naslednjem obisku pri pediatru izvedela, da je zopet premalo pridobila na telesni teži in zmrazilo me je po celem telesu. Ponovno sem dobila navodila, naj ji dodajam mlečno formulo in po dojenju še izčrpam mleko, da se bo le to bolje proizvajalo in v večjih količinah. Torej sva naslednji mesec zopet ponovili kot pri prvem mesecu. Bila sem v začaranem krogu in nemočna.

Pristavljanje, črpanje, dodajanje in tehtanje so bili del mojega vsakdana. Večinski deli dneva in noči. Dojenje me je utrujalo in izčrpavalo iz dneva v dan. Bila sem bleda in brez energije. Namesto veselja sem občutila žalost, obup in nemoč.

Pred vsakim dojenjem in vmes sem jokala. Počutila sem se nesposobno nahraniti lastnega otroka. Poskusila sem tudi raznorazna prehranska dopolnila in uživala hrano, ki naj bi povečala količino mleka. Nič se ni spremenilo in po dolgem premisleku sem se odločila, da odneham. Ni mi bilo lahko in nisem želela odnehati, a enostavno nisem zmogla več.

Po 3 mesecih je prišel je dan, ko sem nehala dojiti, pospravila sem črpalko in steklenička je nadomestila vse. Od takrat naprej nisem več poskusila dojiti.

Recimo, da sem sprejela dejstvo, da bo deklica zrasla ob mlečni formuli. Vseeno, pa se je globoko v meni nekaj spremenilo.

Sama sebe nisem več prepoznala. Iz nasmejane, pozitivne in zgovorne osebe sem postala negativka. Vsaka stvar me je prizadela in hitro sem izgubila nadzor nad svojim obnašanjem. Burno sem reagirala in se izogibala osebnemu stiku z ljudmi. Tudi odnos s partnerjem, ki je bil prej čudovit, se je začel krhati.

Odnos do deklice se ni spremenil, le občutke manjvrednosti do sebe sem imela. Potrebovala sem ogromno časa zase, obenem pa imela občutek, da deklici ne namenim dovolj pozornosti in ljubezni.

Zakaj pišem v pretekliku? Ker sem nekako premagala depresijo! Če že ne premagala v celoti, sem pa vsaj boljšega počutja in veliko bolj zadovoljna, kot sem bila par mesecev nazaj. In še na bolje gre 😊

Priznam. Še vedno mi je občasno hudo. Še vedno me preplavijo neprijetni občutki ob vprašanjih povezanih z dojenjem. Še vedno se skoraj zlomim, ko pomislim na to, da deklice ne dojim, ko pa sem si to želela najbolje od vsega.

Mogoče bom samovšečna, ampak sem ponosna sama nase! S partnerjem izboljšujeva odnos, obnavljam prijateljske vezi in delam na samopodobi. V zadnjem mesecu sem opravila zadnja 2 izpita, diplomo pišem dalje in nazaj na noge postavljam blog. Začela sem delati na svoji postavi in skrbeti za svoje telo.

Za konec pa najpomembnejše. Želim biti boljša. Želim biti zadovoljna sama s seboj in pomagati tudi drugim do uresničitve želja. Želim biti nekomu zgled. 😊

Tebi, ki to bereš: Mama, nisi sama <3

Preberi še:

• Mama in otrok lahko kljub hranjenju po steklenički ustvarita čudovit stik!
• Kako sem se v poplavi nadomestnih mlek odločila za pravo?
• Poskoki rasti, premalo mleka in zlati nasvet

Avtor: Sabina Vozel, sabincax.wordpress.com / Objavljeno dne 30. 11. 2022