Dvanajst let je minilo, odkar sem prvič postala mama. Takrat se je v meni nekaj prebudilo – ne le materinski čut, ampak neustavljiva potreba po razumevanju sebe, človeške psihe, čustev in odnosov. Danes, pri 43 letih, ugotavljam, da je bilo teh 12 let dela na sebi v resnici priprava na najtežji preizkus mojega življenja.

Zadnja tri leta bi lahko opisala kot osebno areno. Ločitev po skoraj dveh desetletjih skupnega življenja ni le pravni postopek. Je seizmični premik. Je trenutek, ko ugotoviš, da vse, kar si gradila, stoji na tvojih ramenih, a hkrati ugotoviš, da ta ramena niso več iz titana.

Čeprav imamo urejeno deljeno skrbništvo in zelo lep in spoštljiv odnos z bivšim partnerjem, je realnost življenja samske mame z dvema šoloobveznima otrokoma neizprosna. So večeri, ko obsedim sredi kupov perila in šolskih nalog, medtem ko v glavi že pripravljam strategijo za naslednji teden. So tedni, ko po govorilnih urah jokam sama v pisarni vsak dan, ko me nihče ne vidi, ker imam občutek, da sem slaba mama. So počitnice, ko si z njima na morju in se moraš naučiti uživati v tišini tistih trenutkov, ko si za vse sama – za vsako logistiko, za vsak jok, za vsako vprašanje. Vsak najem po ločitvi, vsako novo stanovanje je bilo opomin na to, da si gradim življenje iz nič. In medtem, ko sem pakirala škatle, sem morala ohranjati pri življenju tudi svoje podjetje.

Mnogi me sprašujejo, kako mi uspeva ohranjati Nosečko in Šolo za starše na tako visokem nivoju, medtem ko se svet okoli mene podira. Resnica? Včasih me je to stalo vsega, kar sem imela.

Izgorelost se pri meni ni pojavila kot nenaden zlom ali filmski kolaps sredi pisarne. Pojavila se je kot tiho, počasno in zahrbtno ugašanje luči. Najhuje pri vsem pa je bilo zanikanje. Danes vem, da smo mame mojstrice v tem. Celih dvanajst mesecev sem si lagala. Govorila sem si: “Samo malo si utrujena, Danaja. Samo tole selitev spelji. Samo tole ločitev preživi. Samo te govorilne pretrpi. Samo še ta teden. Samo tole kampanjo končaj, pa boš spala.”

Zanikala sem, ker nas družba uči, da je “močna mama” tista, ki zmore vse. Verjela sem, da je utrujenost moj naravni habitat. A telo ne pozna laži. Ko sem končno obmirovala, je prišla groza, ki je ne privoščim nikomur: kognitivni upad.

Kot podjetnica, ki živi od svojih misli, vizij in besed, sem se soočila s svojo največjo nočno moro. Gledala sem v utripajoč kazalec na ekranu in dobesedno nisem vedela, kaj želim povedati. Možgani so postali gosta, neprebojna megla. Besede, ki so prej tekle kot reka, so preprosto izginile. Moj um se je “izklopil” v sili, ker ga jaz nisem hotela izklopiti zavestno.

To ni bila več le utrujenost. To je bil občutek, da izgubljam tisti del sebe, ki me definira. In hkrati z to praznino v glavi sem morala biti mama. Morala sem pripravljati kosila, pomagati pri domačih nalogah in se pretvarjati, da je vse v redu, ko so me otroci vprašali, zakaj tako dolgo gledam v steno.

Ohranjanje portalov pri življenju v tem stanju je bila bitka za preživetje. Vsak objavljen članek, vsak odgovorjen mail je bil nadčloveški napor. Burnout te oropa barv, oropa te veselja do stvari, ki jih ljubiš. Postaneš lupina, ki ohranja sisteme pri življenju, medtem ko sama znotraj odmiraš.

Danes ti to pišem, ker vem, da morda ravno zdaj sediš tam in si govoriš: “Saj ni tako hudo.” Če čutiš, da luči ugašajo, mi verjemi – hudo je. In ni ti treba čakati, da popolnoma otemni, da bi prosila za pomoč. Delo na sebi, ki ga izvajam že 12 let, me je naučilo, da je prvi korak k ozdravitvi konec laži, ki si jih prodajamo vsako jutro pred ogledalom.

Zakaj ti vse to pišem? Ker verjamem, da je moja empatija moja največja moč, čeprav je dolgo časa delovala kot moje največje breme. Prešla sem iz varnega, estetskega in predvidljivega sveta grafičnega oblikovanja v izobraževanje tistih, ki so v svojem najranljivejšem obdobju, ker sem šele tam začutila svojo resnično vrednost in poslanstvo. V oblikovanju sem bila kreativna, nežna in razumna, a tam sem urejala le zunanje podobe. Na portalu Nosečka pa sem začela urejati tisto, kar je znotraj – strahove, upanje in mir mladih družin.

Vendar biti visoko senzibilna oseba pomeni, da svet doživljaš brez filtra. Moja naravna odprtost mi omogoča, da te začutim, draga mama, še preden izustiš besedo. A ta ista senzibilnost ima svojo temno stran. Na svojo pot včasih nehote spustimo ljudi, ki našo nežnost zamenjajo za šibkost. Ljudi, ki tvojo senzibilnost izkoristijo, da te namerno ranijo, ponižajo ali razvrednotijo tvoj trud.

To so tisti trenutki, ki dobesedno vržejo tvoj živčni sistem v “fight or flight”, dvig kortizola in adrenalina. Ko si naravnan na razumevanje in ljubezen, namerna hladnost in ponižanje drugega delujeta kot fizični udarec, od katerega si telo opomore dosti počasneje kot um. To je tista bolečina, ki me je gnala v težko in boleče spoznavanje same sebe. Ker sem po naravi takšna, da ne morem zgolj preživeti problema – ko grem čez osebni pekel, želim iz njega prinesti zemljevid za druge. Moja narava mi ne pusti, da bi znanje zadržala zase; ko najdem pot ven, hočem zgraditi varno pot še zate, da bi tebi prihranila vsaj kakšen padec. To, kar sem se naučila skozi lastne rane, je danes gorivo za mojo vizijo srečnejše slovenske vzgoje.

Želim dvigniti mentaliteto slovenske vzgoje. Želim, da naši otroci odraščajo v srečne, ljubljene in samozavestne ljudi. A danes vem nekaj, česar pred 12 leti nisem: Srečni otroci niso plod popolnih staršev, ampak staršev, ki so opravili svoje delo na sebi.

Brez tega, da smo mi “sestavljeni”, ne moremo graditi toplih domov, odnosov, ljudi. Če me, kot mame, samo preživljamo iz dneva v dan, utrujene in zagrenjene v svoji vlogi žrtve, to prenašamo nanje. Zato povem na glas: delo na sebi ni egoizem! Je najgloblja oblika ljubezni do tvojega otroka.

Danes sem boljša mama prav zato, ker sem se morala soočiti s svojo temo. Moja ločitev, moje selitve in moje bitke s stresom so mi dale globino, ki je zgolj uspeh ne bi mogel nikoli. Danes sem tukaj zate – ne kot nekdo, ki ima vse odgovore, ampak kot nekdo, ki ve, kako težka je hoja po robu, in ti pravi: “Tudi to bo minilo. In ko bo, boš močnejša, kot si si upala sanjati.”

Vsem mamam, ženskam, ki greste čez pot ločitve, izgorelosti, ali pa imate mogoče za mene samo kakšno vprašanje, bi rada bila v pomoč. Zato mi lahko pišeš, ko me boš potrebovala. Moj email je: [email protected]

Hvala, ker ste del te poti. Hvala, ker mi pustite biti resnična.

Z ljubeznijo, Danaja