---

Roman Kako pokopati mamo, ki je še živa Nadje Ebner je tiha pripoved, ki posluhne telesu. Je pripoved o odrasli hčeri, ki si želi postati mama brez stiskanja v grlu, bremena na ramenih in tesnobnega hitenja. Za marsikatero novopečeno mamico bo to prva knjiga, ki ji prizna, da lahko v istem telesu sobivata veselje in stara bolečina.

Na začetku romana sedi mlada ženska na sedežni v psihoterapevtski sobi in zravna hrbtenico. Ni prepričana, zakaj je tam. Ko jo terapevtka vpraša, ji uide:

»Emm. Ne gre za to, da bi potrebovala terapijo, samo to je, da ne želim škodovati hčerki. Imam slab odnos s svojo mamo in ne želim imeti slabega odnosa s svojo hčerko. Toda imam občutek, da je vse nekako povezano.«

Nadja Ebner ne piše esejistično o materinstvu. Piše telesno. Grlo. Prsni koš. Ramena. Vdih. Izdih. V njenem romanu telo spregovori, preden spregovori misel. Telo nosi spomin, ki ga zavest še ne zmore ubesediti. Za mlado mamo, ki po izkušnji nosečnosti morda prvič opaža, kako se ji v zadnjih mesecih nekaj v telesu glasneje oglaša, je to lahko znan jezik.

Mamica in mama

Knjiga se začne s posvetilom:

»Mami / ker si me rodila / ker si me ljubila / ker si me spustila.«

Tri vrstice, trikrat ker. V tej zadnji besedi – spustila – je cela knjiga.

Roman drži dve podobi matere hkrati: mamico, idealizirano mlado žensko, ki diši po soncu in svobodi, in mamo, realno odraslo osebo, ki ni vedno zmogla nuditi varnega zavetja. Avtorica nekje na sredini zapiše: »Otrok se je torej rodil otroku, ki je mislil, da je odrasel in da ve, kaj dela.«

Ko protagonistka drži v rokah svoj prvi nosečniški test in ji prsni koš skoraj raznese od sreče, je v prizoru hkrati njena mama, ki želi biti vključena malo preveč. Sreča in tesnoba bivata druga ob drugi. To je gesta knjige: ničesar ne deli na črno in belo.

Poporodno obdobje, ki ga nihče ne polira

Avtorica, ki je tudi raziskovalka obporodnega sistema, prvih ur po porodu ne olepšuje. »Nato jo rodim. Najlepše dete,« zapiše. Stavek se konča, in že prihaja realnost: razbolelo telo, hemoroidi, pekoče bradavice po dojenju, mehanizacija oskrbe, nikjer nobene podpore.

Knjiga ni pamflet. Je priznanje izkušnje, ki jo veliko žensk doživi, a si je dolgo niso upale ubesediti. Mladi mamici je tu morda prvič povedano naravnost: tesnoba v telesu in dvom sredi veselja nista znak, da je s tabo nekaj narobe.

Pokopati ni isto kot izgubiti

Naslov zazveni kot udarec, dokler ga roman ne razloži. Pokopati mamo, ki je še živa, ni izenačeno s prekinitvijo stika, čeprav je v knjigi tudi to del poti. Pomeni predvsem žalovati za mamico, ki nas ni znala videti, slišati ali nežno podpreti. S tem si ustvarimo prostor za materinstvo, ki ga gradimo same, s pozornostjo do družinskih vzorcev, ki jih želimo prekiniti. Da se naučimo materiniti s posluhom, prisotnostjo in nežnostjo – v prvi vrsti do sebe.

Eden najsvetlejših prizorov pride pozneje v terapevtski sobi. Protagonistka pripoveduje o ženskah svoje rodbine in terapevtka ji reče: »Tvoj glas je glas vseh prednic, ki niso bile slišane.« Tu se junakinji – in bralki – nekaj odstre: odločitve, ki jih sprejemaš zdaj (kako se s svojo bolečino pogovoriš, kaj odpustiš, kaj nadaljuješ, kaj prekineš) niso le tvoje osebne. So del verige, ki sega nazaj in se vije naprej.

Psihoanalitičarka dr. Lucija Čevnik, avtorica knjige Mama hčerki, je o romanu zapisala: »Bogata, kompleksna, boleča in hkrati tako osvobajajoča knjiga. Obvezno branje.«

Za bralko je morda to najbolj zdravilen del knjige. Ne ker bi ponujala recept v korakih, ampak ker na glas izreče strahove, ki se mnogim pojavijo že v nosečnosti: Bom jaz to znala drugače? Kaj pa, če ne bom?

Komu bo blizu

Knjiga ni lahkotno branje. Povabi nas, da se pogumno zazremo bolečini, ki biva v našem telesu, naravnost v oči. Najbolj se bo dotaknila bralk, ki nosijo zapleten odnos s svojo mamo in v lastnem materinstvu čutijo, da je to treba odpreti. Pogosto nas izzove prav nosečnost in prvo leto z dojenčkom. Roman je primeren za branje, ko se koktejl nosečniških in poporodnih hormonov umiri in se nam porodi vprašanje: kakšna mama pa jaz želim biti?

Roman nas nežno popelje na popotovanje vase in nam sporoča, da je povsem normalno, če se spotikamo ter delamo napake. Hkrati pa nas spodbudi, da se po vsakem padcu poberemo. Začutimo, da je ta moč v nas; da iz vsakega padca odnesemo veščine, ki nam bodo v prihodnje pomagale.

Predvsem pa nam pripoved ponuja prostor sprejemanja: kjer lahko začutiš, kar čutiš, kjer vidiš, da nisi sama in kjer dobiš občutek, da ne glede na vse: Zmoreš!

---

Predlagamo v branje

Kako pokopati mamo, ki je še živa (Založba Primus, julij 2025). Na voljo je v tiskani izdaji (246 strani), kot e-knjiga in kot zvočnica na portalu audibook.si (bere Katja Šoltes, 9 ur 30 minut). Več o knjigi in avtorici na kakopokopatimamo.si