Materinstvo in tesnoba sta že sama po sebi dva konkretna zalogaja. Ko prideta v kompletu pa se zadeve lahko zelo hitro zapletejo. Slednje ima močan vpliva na družinsko dinamiko.

Občutek, da je potrebno poskrbeti za vse je mnogokrat zelo obremenjujoč. Pri tem nam moderni način življenja in obremenjenost z družbenimi omrežji nič kaj ne olajšuje vsakdana. 

Novopečena mama se lahko hitro ujame v past, ki krepi prepričanje, da dovolj dobra mama in ženska zmore brez pretiranih težav ohranjati ravnotežje med zasebnim in profesionalnim življenjem. Slednje si razlaga tako, da zmore brez posebnih naporov krmariti med vsemi delovnimi obveznostmi v službi, biti urejena in negovana, srečno nasmejana, zabavna in ljubeča žena/partnerka in imeti dom urejen kot iz škatlice. Otroci so ubogljivi, prijazni, starše upoštevajo. Ob tem pa obvlada še gospodinjska opravila in je odlična kuharica, ki vsak dan pripravi vseh pet hranljivih in zdravih obrokov. Ob tem ima čas za telovadbo, prijateljska druženja in vse ostalo kar od nje zahteva današnja družba. In vseskozi je srečna. Mora biti srečna.

Tako duševno kot fizično zdravje pa je pod takimi bremeni lahko kaj kmalu pod preizkušnjo. Občutek neuspeha v vlogi mame in ženske se še prehitro zasidra v človekov vsakdan in ga korak za korakom počasi uničuje. Uničuje občutek lastne vrednosti in smiselnosti, uničuje odnose, uničuje pravzaprav vsak trenutek dneva. 

Um postaja z vsakim preizkusom in izzivom vse bolj oblegan dokler ni nekega dne preobremenjen. Stvari postanejo za dušo tako težke, da jih mentalno ne zmore več obdelovati, še manj pa dodati kaj drugega, novega. Občutek lahko primerjamo s tistim tik preden človek eksplodira, saj se mu enostavno nabere preveč in tega ne zmore več prenašati. Po »eksploziji« pa se začneta tako telo kot um počasi ugašati in se umikati. Oseba, ki se ji to dogaja, se pogosto počuti kot, da zgolj samo še opazuje dogajanje okrog sebe, sama pa pri tem nima več nobene posebne funkcije.

Tesnoba v materinstvu ni redka

Poleg skrbi, ki se vsakodnevno pojavljajo v obdobju materinstva se ženske pogosto začnejo srečevati z žalostjo in občutkom nemoči. Krmarjenje med čustvi in strahovi ni mačji kašelj. Ob vsem tem pa se na velik kup negativnosti nalaga še krivda. Krivda, da ne gre po planu. Krivda, da ne dajejo svojemu otroku tistega kar si zasluži. Krivda, da ne namenjajo toliko pozornosti kot so obljubile. Krivda, da ne zmorejo in so si naložile preveč. Krivda, ker se ne morejo skriti pred svojimi otroci. 

Mama se zaveda, da so otroci od nje popolnoma odvisni in nebogljeni. Zato je razočaranje vse večje in večje. Mama, ki se sooča z anksioznostjo se ujame v začaran krog. Nima energije, da bi se igrala, pogovarjala dolgo v noč, počela zabavne stvari. Nima potrpljenja. Razmišlja samo o tem kako je vse naredila narobe. V sebi težko prepozna kaj dobrega. Stvari jo hitro ujezijo. Strah jo je preizkusiti kaj novega, saj pričakuje da se ne bo dobro izšlo.

To je bil uvod v tesnobo. 

Ta anksiozna motnja je precejšen preizkus poguma. Naša naloga v tem prispevku pa je, da vam povemo, da smo z vami. Da vam verjamemo in vas razumemo, ko rečete, da je težko in, da pridejo dnevi, ko bi se najraje skrile nekam daleč stran od vsega. Vendar pozor! Ni vse črno ali belo.

Stvari je še vedno mogoče spraviti pod nadzor. Pomembno pri tem je, da se vrnemo nazaj k sebi in svojemu bistvu. Prepoznati težavo, jo primerno nasloviti, razumeti vzrok in posledico in tudi sprejeti ponujeno pomoč.

Tesnoba je pogosto strašljivo, vendar zelo resnično mesto prepleteno s čustvi. In nobena skrivnost ni, da se ravno v materinstvu pretaka cela paleta občutij, pričakovanj in preizkušenj, ki vplivajo na razmišljanje in delovanje matere. V kolikor se je slednja že prej srečala z anksioznostjo je precej verjetno, da bo tudi po porodu vplivala na njo. Za novopečeno mamo lahko postanejo prej nedolžne stvari zdaj, v najhujših primerih celo življenjsko ogrožujoče. Skrbi se potencirajo. 

Občutki stalne napetosti in prestrašenosti omejujejo sposobnost delovanja in funkcioniranja, saj je tesnoba za telo utrujajoča od stalnega spoprijemanja z učinki stresnih hormonov. 

Na ves ta kaos, ki se dogaja v telesu, ko se soočamo s tesnobo pa lahko na nek način pogledamo kot na laži, ki nam jih trosi naš prestrašen um. Misli, da nismo dovolj uspešne, ker nismo dokončale, kar bi naj mogle niso tako resnične kot se nam zdijo. Prepričanje, da si otroci zaslužijo boljšo mamo je zlagano. Včasih nas skrbi celo to, da nas premalo skrbi. Obremenjujemo se z neskončnimi opravili, razmetanimi prostori. Ne znamo se umiriti. In vse kar si ob tem želimo je, da bi se osvobodile vse navlake ki se nam podi po mislih.  

Strah je votel, okrog ga pa nič ni.

Strah je ključni preživitveni mehanizem in naše telo je programirano, da nas zavaruje pred nevarnimi okoliščinami. Telo proizvaja različne hormone stresa, med njimi adrenalin, ki spodbuja spremembe v telesnem in duševnem počutju in pomaga pri spoprijemanju z obremenjujočim položajem. Ko se počutimo v stresu je naše telo napeto, imamo povišan srčni utrip in smo zadihani. Lahko imamo težave s prebavo in se potimo. Kakorkoli obrnemo pa mora biti stresni odziv omejen na čas nevarnosti, sicer je za telo škodljiv. Takrat ne moremo več normalno funkcionirati. 

Četudi je tesnoba lahko povezana z genetiko gre za priučeno vedenje, ki ga lahko rešimo in korenito spremenimo. Stresna obdobja so sestavni del življenja in vsak dogodek pri katerem se počutimo ogrožene, lahko sproži neželeni odziv. To pa ni nujno povezano z negativnimi situacijami, saj lahko tudi prijetni dogodki, kot so rojstvo otroka povzročijo tesnobo. Strah, da se bo zgodilo kaj slabega otroku ali nam lahko mlado mamo miselno tako paralizira, da se težko prepusti trenutku in več ne uživa v novi vlogi. O tem pa se redko govori saj zaradi občutka sramu veliko trpečih mam ne želi delovati neuspešno. V resnici pa je veliko takih, ki bijejo ta boj. Tiho in skladno. Strah pred tem, da ne dosegamo standardov, ki nam jih je postavila družba, je vse pogostejši. 

Velika sprememba, četudi je prijetna, zahteva določeno stopnjo čustvenega prilagajanja. Obstaja povezava med razmišljanjem in razpoloženjem, in dokazano je, da se ljudje, ki so bolj nagnjeni k negativnemu razmišljanju, počutijo bolj tesnobno. 

Na primer, ko pričakujete otroka in imate pogodbo za določen čas, se hitro ujamete v vprašanjih ali boste finančno dovolj močni. Kaj, če ne bom zmogla plačila položnic in me bo najemodajalec vrgel iz stanovanja? Kaj, če otroku ne bom mogla privoščiti vsega kar potrebuje? Družbena omrežja pa vas tukaj še dodatno sesujejo in rezultat vsega je pogosto povišana stopnja tesnobe. 

Kako obvladati tesnobo

Vsekakor pomaga, da se naučimo obvladovati stres. Pri tem pomagajo že majhni koraki in tehnike obvladovanja stresa kot so podporna socialna mreža (pogovor z ljudmi, ki jim zaupamo in prošnja za pomoč, ko jo potrebujemo), tehnike sproščanja (počnite nekaj kar vas veseli in napolni z energijo, meditacija, dihalne vaje, vizualizacija), ne škodi niti izločitev hrane, ki vpliva na tesnobo in na to, da telo proizvaja preveč adrenalina (poživila, energijski napitki, čokolada, kava…), ne pozabite na dovolj spanja.

NEOBREMENJENO RAZMIŠLJANJE. 

Poskušajte ne razmišljati vnaprej po negativnih scenarijih, ki jih ustvarite sami. Razmišljanje naj bo usmerjeno pozitivno. Razmislimo o tem ali so naše misli lahko resnične in koliko možnosti je, da se realno aktualizirajo. Prehitro sklepanje nam ni v pomoč. Posploševanje, označevanje nas samih kot slabih in nevrednih, pretiravanje ali dramatiziranje bodo tesnobo samo še poglobili. 

PREVISOKI KRITERIJI?

Znižajte zahteve. Zahteve do sebe, do drugih in do sveta nasploh. Čas je, da začnete sprejemati same sebe. Takšne spremembe na področju razmišljanja resnično niso lahka naloga vendar je dolgoročno najboljša možna stvar, ki ste si jo dolžne. Ljudje nismo popolni in to velja tudi za vas. Ne rabite biti popolne. Dovolj dobre ste takšne kot ste. Ne primerjate se z drugimi sicer boste razočarane celo življenje. Ne izkoriščajte same sebe.  Razvijajte odnose, ki vas podpirajo. Začnite se ceniti, spoštovati tako sebe kot druge. Pohvalite se, saj se bodo na tak način in z opazovanjem vas, tudi vaši otroci naučili spoštovati samega sebe.

ZMORETE VEČ, KOT SI MISLITE

Da premagamo tesnobo se moramo včasih izpostaviti situacijam pred katerimi sicer bežimo in ki nas spravljajo v tesnobna občutja. Dobro je, da tovrstne občutke premagamo in ne bežimo pred njimi čeprav se nam v tistem hipu zdi smiselno, da se odmaknemo od tistega kar nas spravlja v slab položaj. Izogibanje lahko potegne s seboj ogromno novega izogibanja in povzroči še več tesnobe na drugih področjih. Premagamo jo lahko s postopnim izpostavljanjem in soočenjem s situacijami, ki so nam neljube.

Tesnobe se lahko priučimo in lahko jo prenesemo na svoje otroke. Če smo kot starši na vsakem koraku prestrašeni in otrokom ne dopuščamo raziskovanja bo imel občutek da svet ni varen prostor in bo imel skrbi na vsakem vogalu. V življenje bo odšel neopremljen kako se soočati z izzivi, ki mu jih slednje prinaša.

Ne odlagajte stvari na jutri. Zavlačevanje stvari samo slabša, zato postorite vse tisto kar je najbolj nujno.

Razjasnite svoja čustva. Na list papirja napišite katera čustva (npr. jeza, krivda, sram, ponižanje ipd.) doživljate in kaj je razlog za njih. Poskusite najti rešitve in začnite z majhnimi koraki.

Napišite seznam strahov od najmanjšega do največjega. Pogovorite se z o tem z osebo, ki ji zaupate. Že sam pogovor deluje blagodejno.

Tudi preživljanje časa stran od otrok vam lahko pomaga, saj takrat vsaj malo odmislite vsakodnevne skrbi materinstva in se posvetite sami sebi.

Gibanje. En dolg sprehod, tek ali kakršnakoli druga oblika vadbe vam bo pomagala razbremeniti telo in sprostiti napetost. 

Oblikujte rutine. Dnevne rutine omogočajo, da imamo večji nadzor in smo posledično manj zaskrbljeni. Otrokom postavlja tudi pričakovanja, kar posledično povzroči, da so manj nemirni.

Na koncu pa… Zapomnite si, da nič ni tako grozno, strašno ali nemogoče, da tega ne bi zmogle. Spremembe morda res ne boste dosegle čez noč, lahko pa začnete že danes za boljši jutri. Napredek, četudi počasen je pomemben. Na tej poti pa poskusite prepoznati vse svoje dosežke, saj si boste tako postopoma krepile samozavest.

POMEMBNO: Ta članek ni namenjen diagnosticiranju, zdravljenju ali nadomestitvi strokovnega zdravniškega nasveta v povezavi z anksioznostjo. Če doživljate izjemno anksioznost in/ali depresijo, se posvetujte s svojim zdravnikom.

Avtor: Katja V. Zabukovec, Iskreno, Katja. / Objavljeno dne 10. 3. 2023