• Sem Špela Božić. Ekipi Nosečke sem se pridružila kot novopečena mama zdaj že triletnega sina, z rojstvom hčerke pa sem se le še trdneje zasidrala v starševskih vodah. In – če ostanemo pri prispodobi z vodo – kljub temu, da me večkrat prevzame pomirjujoč občutek, da sem v vlogi mame naposled splavala, mi voda v rednih presledkih še vedno teče v grlo. Le, da se sedaj zaradi tega veliko manj sekiram.

    Pred prvim porodom sem imela pripravljen voziček, posteljico, previjalno mizo in za manjši kamion otroških oblačil. Imela sem izbrano ime. Imela sem baby shower, ljudje. Nisem pa imela pojma, kaj me čaka – in še vedno nimam pojma. To je in bo najbrž tudi v bodoče edina skupna točka mojih zapisov. Nastajati so začeli v dneh, ko se mi je zdelo, da me materinstvo bega onkraj meja zdravega in sprejemljivega. Nastali so v samoobrambi pred negotovostjo, dvomi in malodušjem, kot ga lahko povzroči le globinska utrujenost, začinjena z nasprotujočimi si nasveti za uspešno dojenje. Nastali so najprej le zame, kmalu pa sem se jih odločila deliti z drugimi.

    Nasvetov za uspešno nego in vzgojo otroka torej v mojih zapisih ne boste našli: če se že kakšen pojavi, sem ga najbrž pretirano samozavestno zapisala v tistih edinih dveh minutah dnevno, ko se mi zdi, da vem, kaj počnem. Preostanek dneva je izlet v neznano – naporen, a hkrati nedoumljivo lep.