Sploh ne začenjajte, prosim. Vem, vaš zaspi že, ko od daleč vidi avto. Ko ga posadite v sedež, od same silne spokojnosti preskoči fazo rahlega dremeža in v treh sekundah zapade v globok spanec – tak, v katerem se razvijajo najbolj napredne možganske funkcije in ustvarjajo pogoji za doseganje razvojnih mejnikov do 4 mesece prezgodaj. Ko speljete, pa avtomatično zaspijo tako trdno, da jih morate še čez več ur na silo buditi, da ne shirajo od lakote (tudi če sama vožnja traja le 3 minute).

So pa tudi otroci, ki siti, previti, udobno oblečeni in ravno prav utrujeni v avtu ne bodo zaspali – razen, če greste nekam zelo daleč. In če mati sedijo zraven. In ga držijo za rokico. Ali pa mu dlan položijo na lice. Ali pa mu sedež lastnoročno še nežno suvajo s komolcem, ker tresljaji od vožnje kakopak niso dovolj. Ali pa prosijo voznika, naj enostavno obrne in pelje nazaj domov, ker nima smisla. (V tem zadnjem primeru bodo zaspali 25 metrov pred domom, samo povem.)

In prav nič ne pomaga – v prvih 18 letih dojenčkovega obstoja je treba nekajkrat neizogibno od doma, tudi ko je mati sama doma. In ker ni mogoče hkrati voziti, spremljati dogajanja na cesti, držati deteca za rokico, mu gladiti ličeca, mu suvati sedeža in klicati pediatrinje, da ji poveš, da vaju zaradi absolutno neodložljivih obveznosti ne bo, te čaka vožnja z jokajočim dojenčkom.

Na zunaj deluješ umirjeno. Saj si njegova mama, boš že uredila zadevo! Dojenček je zadaj, zato vsak stik z njim odpade. Tvoje nežno prigovarjanje, petje, ššššššš-janje in rotenje gladko ignorira (nemara zato, ker jih zaradi lastnega rjovenja ne sliši, kaj pa vem). Na zunaj si še vedno stoična. 

Na zunaj.

V glavi pa se ti odvija monolog, ki preglasi otroka.

“Prav treba mi je bilo tega. Mar bi šla peš, Sina pa peljala v vozičku. Kaj pa je tistih 60 kilometrov.

O moj bog, traktor. Traktor, nasproti pa nam vozi nek slučajno nastali migracijski val avtomobilov, očitno. Nikoli ga ne bom mogla prehiteti.

Zaspi, sine.

Ne bodi živčna. Če si živčna ti, je živčen tudi otrok. Živčen ne bo zaspal. Dihaj … dihaj … dihaj … me zezate? A me zezate? Kamion!!!

Zaspi, sine, zaspi.

To je to. Zdaj sem ena tistih mater, ki pušča otroka jokati. Kako je že pisalo na internetu? Čez nekaj minut bo zapadel v stanje šoka, izgubil zaupanje vame in v svet nasploh, utihnil iz obupa, zaspal v želji po pozabi, odrasel v negotovega moža, me do smrti krivil za svoje stanje ter se poročil z žensko, ki bo prav tako ignorirala njegove potrebe. Bravo jaz. Bra-vo!

Zaspi, sine, prosim, zaspi.

Kdo ve, koliko ljudi cepljenju v resnici nasprotuje le zato, ker je v ambulanto treba z avtom?

Zaspi, sine, prosim te, zaspi.

Kdorkoli že si, o, voznik pred menoj. V naselju smo. Nobene potrebe ni, da vozimo 20 km/h.

Zaspi, sine, prosim te, zaspi. Mami te ima rada.

Sem sploh vzela denarnico s sabo? In zakaj se sploh trudim s ššššššš-janjem, če več kot očitno ne pomaga?

Zaspi, sine, prosim te, zaspi. Mami te ima tako rada.

Kaj piše na tabli? Še 25 km.

Utihnil je. Utihnil je. Je zaspal? Yes, yes, yes, zaspal je!!!

…

Kaj pa, če … kaj pa, če ni zaspal? Kaj, če je kaj narobe? Kaj, če se je zadušil z lastno slino (ali pa lastnim brezupom)?! AAAAAAAAAAAA!!! Naj ustavim in preverim? Kaj pa, če vendarle samo spi in se bo zbudil, če ustavim? 

Nikoli več ne grem nikamor.

Še 10 km.

Kdo je meni sploh dovolil imeti otroka?!

Na zadnjo klop moram nujno namestiti ogledalo, da lahko spremljam, kaj se dogaja s Sinom. 

Delo na cesti? Kakopak. No, pa ustavimo.

Kdo bi si mislil. Zbudil se je. (Kar pomeni, da je živ, o moj bog, živ je!!!)

Še 2 km.

… 

O MOJ BOG, tu sva. Tu sva, sine. “

Skratka.

Iščem zasebnega šoferja. Pogoj: dobri živci. (Za ukvarjanje z mano, seveda. Sin je dojenček in se obnaša temu primerno.) Šifra: Ljubo doma, kdor ga ima.

Avtor: Špela Božić, Novopečena mama. / Objavljeno dne 7. 5. 2020