O kolikah sem že kot nosečnica poslušala s podobnim občutkom, kot da poslušam o prežeči pošasti, ki načrtno uničuje življenja in rahlja zakone, hrani pa se z obupom staršev in poji s solzami dojenčkov. Bolečine, neskončen neutolažljiv jok, hoja z dojenčkom v naročju vsak večer, uro za uro … ves čas sem si govorila, da morebitnih kolik pri svojem otroku enostavno ne bom preživela. 

Ne bom. Ne zmorem. Ne znam.

Moji strahovi pred kolikami so zlovešče naraščali, ko se je Sin približeval starosti treh tednov (ko naj bi se kolike najpogosteje začele). Od patronažne sestre sem poskušala na čimbolj eleganten način izsiliti zagotovilo, da jih Sin glede na njegovo zdravstveno stanje in ustroj ne bo imel.

Očitno je besednega manevriranja okoli nemogočih zahtev svojih pacientk vajena, saj mi zagotovila seveda ni dala, me pa je nekako pomirila vsaj za nekaj ur – dokler si nisem svojih od neprespanosti zlorabljenih možganov z gorečim prebiranjem spletnih forumov ponovno prepojila s predstavami o vreščečih dojenčkih, modrih v obraz, od hoje trajno nepokretnih starših, nestrpnih sosedih ter seveda grozovitih trajnih posledicah, ki naj bi jih puščal dolgotrajen jok. Sin pa je medtem povsem hladnokrvno dopolnil tri tedne, jedel, rasel, spal ter seveda tudi jokal.

Pa je potem kdaj imel te klinčeve kolike ali ne?!

Pojma nimam. Vsekakor sem od tedaj nemalo večerov preživela s Sinom v naročju, on pa je jokal, se zvijal, se za minuto pomiril, pa spet zakričal, se spet pomiril, zadremal, se še malo zvijal v spanju, se prebudil, nekaj časa vreščal, se pomiril … so bile to kolike, vetrovi, tiščanje zaradi ne dovolj dobro podrtega kupčka, preutrujenost, faza pospešene rasti, Sinov temperament, polna luna, obsedenost s hudičem?

In kaj točno je na koncu pomagalo? Moje glasno in neskončno šššššš-janje, od katerega so me na koncu dobesedno bolele trebušne mišice (poskusite!), zeliščno vetrovno mazilo iz Avstrije, s katerim sem mu masirala trebušček, tesno povijanje v odejico (poleti, mimogrede), trepljanje po ritki, hoja po stanovanju, sedenje v zatemnjeni sobi … ali pa je stvar enostavno minila, kot bi minila v vsakem primeru? Ljudje, pojma nimam.

Vem pa, da me obup ni grabil do tolikšne mere, kot sem si to predstavljala. Seveda ni prijetno, sploh prvih par večerov, ko otroka prvič slišiš jokati na povsem nov način: glasno, kričeče, krčevito. Med debitantskim napadom krčev je Sin ves izmučen ležal na previjalni mizi, trebušček sem mu dolgo masirala z mazilom in ko se je pomiril, sem začela od šoka in nemoči jokati še jaz. To vam je bonding!

Potem pa to večerno popestritev enostavno sprejmeš, ker ti drugega ne preostane. Ko je še zlasti hudo, možu namigneš, da si nekje prebrala, da pomaga vožnja z avtomobilom, in tako se podate na nenačrtovan izlet po čimbolj luknjastih makadamskih poteh ter tako dodobra spoznate okoliške gozdove. Ko makadama zmanjka in je treba nekaj kilometrov vseeno prevoziti po asfaltu, pa mož samoiniciativno prične voziti tako, da z desnima kolesoma vozi po bankini in tako poskuša Sinu omogočiti kar največ tresenja. Kadar ni pretirano hudo in zadostuje, da otroka pestuješ sede, v sobi prižgeš šibko lučko, si na kolena položiš knjigo in bereš …

… po možnosti kako knjigo o vzgoji nekoliko starejših otrok, da se čimprej opremiš z novimi strahovi pred prihajajočimi izzivi. Komaj čakam na pregovorno trmo pri dvoletniku!

Kaj veste, se v Avstriji dobi kako mazilo proti temu?

Mamica Špela

Avtor: Špela Božić, Novopečena mama. / Objavljeno dne 7. 5. 2020