Pred porodom sem z nejevero opazovala, kako znajo biti mame zelo majhnih otrok aktivne na spletu. Z najrazličnejših koncev sem namreč poslušala, da po porodu časa zase enostavno nimaš več – vse se vrti le še okoli dojenčka, tvoje življenje se spremeni v kaos, tvoje potrebe (vključno s higieno, prehrano in rednim dihanjem) pa se na lestvici pomembnosti pomaknejo nekam na sedmo mesto. V tem zadnjem je morda vendarle nekaj resnice: na prvem mestu je torej otrok, na sedmem tvoje potrebe, vsa mesta vmes pa zasedajo njegovo visočanstvo internet.

Če v prvih tednih po porodu nisi ravno cele dneve sama doma, se čas za visenje na spletu še prehitro najde. Sama sem imela veliko srečo, da sem ob pomoči staršev in moža nekaj tednov preživela kot v hotelu (še udobneje, pravzaprav: nikoli se mi ni bilo treba bati, da bom spet izgubila kartico za odpiranje svoje hotelske sobe) in tako sem že v prvih dneh po prihodu iz porodnišnice ne samo urejala službene zadeve, pač pa tudi vestno prebirala naše in tuje starševske forume ter kmalu prišla do nekaj ključnih ugotovitev:

– Sin je že pri petih dneh kazal jasne znake najmanj sedemnajstih hudih obolenj, prirojenih okvar ter posledic neprimernega ravnanja z njim,
– krepko sem zamujala tudi s privzgajanjem dostojnega vedenja, saj se Sin pri isti starosti ni držal prav nikakršne rutine, še vedno ni poznal na uro in celih pet dni sva zgolj nemarno prelenarila, namesto da bi redno obiskovala kak tečaj razgibavanja za novorojenčke,
– kultura sporazumevanja na spletu z že tako ne prav visoke ravni zdrsne še nekaj stopenj niže, ko pogovor nanese na vzgojo otrok ter skrb zanje.

 

Poskušala sem razumeti: otroci, še zlasti zelo majhni, so neločljiv del nas in vsako kritiko na naše ravnanje z njimi vzamemo zelo osebno in se temu primerno tudi odzovemo. A moje razumevanje je naglo plahnelo, ko sem na forumih (predvsem slovenskih – žal mi je, narod moj vrli) vedno znova prebirala precej slabo argumentirane izbruhe mam, ki so vztrajno zatrjevale, da bodo vsi otroci z že malce drugačno oskrbo od njihovih zagotovo celo življenje zaostajali v umskih sposobnostih – če bodo odraslo dobo seveda sploh dočakali in jih ne bo že nekje v predšolskem obdobju pokosilo kako usodno vnetje ušes ali pa prva zabeležena smrt od prepiha. Ni pa manjkalo niti obtoževanja staršev, ki so iskali nasvete za blaženje najrazličnejših tegob svojih otrok: kaj imajo oni, na primer, sploh za upati na kako pomoč pri kolikah?! Otroka naj enostavno le pestujejo, tudi če mu to prav nič ne pomaga – to je pač starševstvo, kaj so pa mislili, mevže?! Potrpeti je treba, ne pa iskati bližnjic, pa še otrok na ta način že v rosni mladosti ugotovi, da ne more biti vse po njegovem, porkamadona no.

Kljub temu, da lahko forumi nudijo nekaj utehe, ko misliš, da se s tvojim otrokom dogaja nekaj, kar se ni dogajalo še z nobenim človeškim potomcem (npr. zakaj se moj otrok smehlja nekam v prazno? Zakaj v slabem vremenu, ko vsi normalni ljudje spijo, če imajo le možnost, on nikakor ne zaspi za dlje od 20 minut? Zakaj brez težav spi, medtem ko sosedje med prenovo stanovanja rušijo steno, zbudi pa se, ko mi med lezenjem v posteljo nekaj poči v kolenu?), pa kmalu ugotoviš, da je ta uteha malce varljive narave: za vsako tegobo namreč dobiš vsaj en odgovor tipa “O MOJ BOG! Kako si sploh lahko dovolila, da je prišlo do tega?” in tudi enega bolj v slogu “Ne sekiraj se, to je normalno, pri mojih šestih je bilo isto.”

Odločitev, ali boš torej za vsak otrokov nenavaden pisk klicala reševalce ali pa ga prezrla oz. počakala, da vidiš, ali bo šlo na slabše, je torej še vedno tvoja.

Šit.


Avtor: Špela Božić, Novopečena mama.

Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe. Več informacij v Splošni pogoji.

Podobni članki