“Če otroka ne potolažimo, bo na koncu enkrat že nehal jokati, tudi, če se ne bo nihče odzval nanj. Vendar pa mora za to plačati ceno.” M. Sunderland (Znanost o vzgoji)

Na vadbi Baby Moves – ples z dojenčki – se med mamicami velikokrat pojavi ta tema- jok. Zato temo predstavimo. Kako jok razumeti in kako ga tolažiti, se nanj odzvati. Predstavljen je pristop umirjanja v treh korakih, ki je staršem v veliko pomoč. Predstavimo in izvajamo masažo dojenčka, interakcijo z dojenčkom preko plesa in glasbe, ki starša (predvsem mamo) poduči o neverbalni komunikaciji njihovega dojenčka, kako se nanj odzvati in pripomore k zelo močni čustveni vezi, ki je trden temelj za zdrav čustveni, telesni, kognitivni in psihični razvoj otroka. Tehnike umirjanja dojenčka so predstavljene že v uvodnih urah. Zelo spodbujamo vklopitev šestega čuta, ‘materinskega nagona’, instinkta, ki daje mami samozavest, dojenčku pa zagotavlja varnost.

Vsak človek je zase celota. Je nekaj posebnega in specifičnega. Prav tako je vsak dojenček nekaj posebnega, neprimerljiv z ostalimi. Nekateri dojenčki jokajo več, glasneje, drugi manj, tišje, tretji sploh ne. Na različne situacije se odzivajo različno. Jokajo zaradi tega, ker so lačni, ker potrebujejo dotik, bližino svoje mame, ker so zaspani, a ne zmorejo zaspati… Morda enostavno potrebujejo svoj mir, ker so od prevelike stimulacije okolja pod stresom. Jok dojenčka je nekaj naravnega, je klic staršem, mamici, da se nanj odzove in poteši njegove fizične ali psihične potrebe. Dojenčki nikoli in nikdar ne jokajo zato, ker bi izsiljevali, ker so razvajeni ali pač sitni ter, da bi si krepili pljuča. Ne, nikoli!

Kliknite na spodnjo sliko za ogled kratkega videa o dotiku, ki ga je pripravil Plesni Epicenter.

Zakaj torej dojenčki jokajo?

➢ Odrasel človek zna svoje potrebe zadovoljiti. Lačni si priskrbimo hrano, žejni pijačo, ko nas zebe se oblečemo, če nas žuli pas, ga zrahljamo. Dojenček tega sam še ni sposoben. Jok je njegova stiska, njegov klic po pomoči.

➢ Evolucijsko gledano je človek med vsemi sesalci ob rojstvu najmanj razvit. Zaradi tega je zelo občutljiv, ranljiv in dovzeten za stres. Ima pa povsem razvito amigdalo, spodnji del možganov, ki deluje kot detektor za nevarnost. Iz dojenčkovega zornega kota, ki je prej devet mesecev preživel na varnem v svojem ‘vodnem balončku’, je prevelika svetloba, oddaljenost od mame, hrup gospodinjskih aparatov ipd. lahko znak za preplah, jok- klic mami na pomoč. 

➢ Dojenčki že zelo zgodaj zaznavajo čustvene znake, predvsem čutijo materina čustva. Že preko placente se lahko stresni hormon prenese na otroka in vpliva na njegovo ‘jokajočo’ naravo. Mati pod stresom zato velikokrat pomeni tudi dojenček pod stresom, kar lahko enačimo z jokajočim dojenčkom. Mame lahko hitro padejo v ponavljajočo se zanko. Ko so pod stresom in se težko sprostijo, veliko skrbijo, se težje pomirijo in manj spijo, posledično dojenček joka, manj spi, mama zopet skrbi, je pod stresom … krog se ponovi.

Mamice, sprostite se!

“Cry it out” metoda – “Pusti ga/jo naj joka”

Tako zelo priljubljena fraza ljudi, ki zelo radi postrežejo s svojimi prepametnimi,« strokovno podkovanimi« nasveti. Vendar, kaj se dejansko dogaja z dojenčkom, ki je prepuščen samemu sebi in namesto joka že malodane vrešči?

Njegove možgane preplavijo stresni hormoni, ki so vse prej kot zdravi za razvoj. V možganih se aktivirajo omrežja za bolečino, kot takrat, ko se telesno poškodujemo. Sistemi za odzivanje na stres v možganih postanejo preobčutljivi, kar dolgoročno pomeni, da se bo otrok, kasneje odrasel, težje spopadal s stresom in večkrat posegal po substancah, kot so alkohol, tobak in sladkor. Na drugi strani se opioidi, kemične snovi, ki spodbujajo dobra in prijetna občutja ter srečo, ob ne-utolažljivem joku, umaknejo iz možganov.

Če pa otroka tolažimo, v njegovem možganskem deblu aktiviramo vagusni živec, ki uravnava delovanje organov po vsem telesu. Ta ob učinkovitem tolaženju ponovno vzpostavi v organih ravnovesje in poskrbi za normalno delovanje prebavil, imunskega sistema, normalizirata se srčni utrip in dihanje. Raziskave so pokazale, da dobro delovanje vagusnega živca pripomore k boljši čustveni uravnovešenosti, jasnemu mišljenju, povečani sposobnosti za zbranost in k učinkovitejšemu imunskemu sistemu.

Zagovorniki ‘cry it out’ metode trdijo, da se z jokom krepi njihova osebnost. Vendar pa nevroznanost dokazuje ravno nasprotno, da tolaženje joka prinaša večjo samostojnost, neodvisnost in odločnost v odrasli dobi. Manj bolezni, ki so v povezavi s stresom, boljše spopadanje s težavami in večjo empatijo.

“Otroci, katerih mame se na njihov jok odzovejo hitro, konsistentno in s toplino, se čustveno bolj razvijejo kot otroci, katerih mame so bile ob joku manj odzivne.”

Mclure, 2017

Maja Krizmanić
plesna učiteljica, vaditeljica plesno- rekreacijskih vadb za nosečnice in mamice po porodu, certificirana inštruktorica IAIM za masažo dojenčkov.

Viri:
• Vimala McClure, (2017). Infant Massage. New York: Bantam Books.
• Margot Sunderland (2009). Znanost o vzgoji. Radovljica: Didakta.

Avtor: Neva Kralj, plesna pedagoginja, spec. pomoči z umetnostjo RPGT / Objavljeno dne 8. 4. 2022