Strah – vladar, ki vpliva na marsikakšno pot v naših življenjih in nasprotnik, ki v trenutkih poraženosti pričara najtoplejše občutke kar jih poznamo. Čustvo, ki je univerzalno unikatno. Izkušnja, ki je skupna vsem, a vedno znova doživeta drugače in na novo.

Prebudi se, ko zaznamo potencialno nevarnost in občutki ogroženosti v našem telesu zaženejo močan odziv, da bi se zaščitili. Vendar pogosto ne odseva le našega odnosa do »objektivne« situacije (ki se dogaja okoli nas), ampak pripoveduje zgodbo o odnosu, ki izhaja iz nas, iz naše »subjektivne« izkušnje situacije. Torej ne pride le kot odziv na dejansko nevarnost v okolici, ampak tudi kot občutek ogroženosti, ki ga sprožajo občutki znotraj nas (in izhajajo iz naše interpretacije/razlage resničnosti). Zato je strah pogosto pokazatelj naukov, ki smo jih tekom življenja osvojili in pripovedovalec zgodbe, ki se je pri vsakemu razvijala malo drugače.
Ne glede na njegov nastanek, pa v obeh primerih opozarja na prebujeno stisko, ki kali stopnjo posameznikove sproščenosti, pomirjenosti in občutka varnosti, zaradi česar jo je smiselno skušati razrešiti.

Glede na globino strahu in vrsto človeka, rešuje vsak svoje stiske drugače, zato tudi v primeru poroda, univerzalnega recepta ni. Obstajajo pa določeni koraki, ki lahko dostop do nezavednih povezav, ki strah sprožajo, olajšajo (vendar za to v mnogih primerih potrebujemo pomoč sogovorca (po možnosti profesionalno usposobljenega za to delo), npr. različne priprave na porod, psihoterapija).

Cilj raziskovanja strahu je ustvariti novo razumevanje/ pogled na težavo, ki prinese pomiritev. In tekom te poti obogatiti raziskovalca za novo znanje, ki mu bo v bodoče pomagalo do pomiritve  hitreje in bolj spontano. V teoriji se sliši enostavno, v praksi pa pogosto izkaže za stvar trdega dela, mnogih ponovitev in vztrajnosti, ki je v nosečnosti nima čisto vsak(a). Zato pri tistih, kjer strah sega v globlje ravni njihovega delovanja, popolne odprave ni mogoče pričakovati, lahko pa stremimo k močnem znižanju občutka ohromljenosti od strahu in s tem dosežemo olajšanje, ki močno vpliva tudi na razplet poroda. V takšnih primerih se načeloma bolj kot samo raziskovanje priporoča usmerjanje v gradnjo/poglobitev odnosa z drugimi (porodnimi spremljevalci, učenje tehnik za pomiritev, …), ki bo zaradi dobrih temeljev lažje odigral vlogo stabilizatorja na porodu in prispeval k enako zadovoljivim rezultatom kot če bi se raziskovanja lotili sami.

Vseeno pa je dobro omeniti, da je strah precej naravna reakcija, ko razmišljanju o nosečnosti in porodu, saj s svojo specifičnostjo kar kliče na dan globlje vsebine in vprašanja. Prepleta širok spekter vprašanj, ki se tičejo naše fizične samopodobe, psihične stabilnosti, kulturnih navad, zadovoljstva v življenju, sposobnosti sodelovanja z drugimi … in nas povrh vsega (morda prvič zares) postavi v časovno omejeni okvir, kjer nas na koncu, hočeš nočeš, čaka velika sprememba. Zdi se, da se strahu v celoti skoraj ne moremo izogniti. Zato nikar bežati pred njim ali skušati zanikati njegov obstoj, saj nas (v zdravih merah) opominja na teme, ki so nam pomembne, hkrati pa ohranja bolj prisotne, pozorne in zaščitniške, kar je za marsikatero situacijo v življenju, vključno s porodom, zaželeno.

S tem se odpira prvo področje pogostih strahov – strah pred strahom, kjer se mnogo ljudi boji sploh razmišljati o svojih strahovih. Razlogi za ne-raziskovanje strahov so različni; nekatere je sram, da bi s tem pokazali šibkost, druge skrbi, da bi z razmišljanjem večali verjetnost, da se strah uresniči, … Žal pa večino takšnih ljudi, preobremenjenih z bežanjem in zanikanjem, pot pripelje ravno do tega, da ustvarijo paradoks – strahovom o katerih si niso upali razmišljati (in od katerih so se močno odtujili) dajo prostor v kateremu se potem lažje uresničijo, saj jih niti ne znajo več prepoznati, niti dobro odreagirati, če jih.

Drug pogost strah je strah pred bolečino. Skrb, da fizično ne bi prenesli izziva pred seboj, ki je delno razumljiva, saj res ne vemo kako se bo porod razvijal. Vendar rešitve ni v temu, da se z njim ne ukvarjamo, saj manj kot vemo o bolečini (in o temu kako jo sami prenašamo), manj lahko doprinesemo k temu, da bo znosnejša.  Če bi strah pred bolečino lahko spregovoril, bi pogosto rekel: »Tukaj sem, ker del tebe čuti, da si premalo opremljena za bolečino, ki te čaka. Potrebuješ večji občutek varnosti/ več znanja kako si pomagati/ več samozavesti/ več mišic …« , vse kar se  da pridobiti s pripravo na porod. Tehnike za obvladovanje bolečine, delo na samozaupanju ter doživljanju lastnega telesa, ustvarjajo boljši  pristop k bolečini, ki je oblikovan po vaših potrebah in merilih in zato  ustvarjajo boljše pogoje za razvoj vašega poroda.

Strah pred zapleti

Element nepredvidljivega mnogim zvišuje strah pred zapleti, še posebej danes, ko sega naša kontrola nad življenjem mnogo dlje kot kadarkoli poprej. Ta strah nas srečuje z dejstvom, da v procesu sodelujeta (vsaj) dva in da so naše zmogljivosti vplivanja na čase močno omejene. Sooča nas s strahovi pred izgubo, trpljenjem, spuščanjem kontrole … in v veliki meri povzroča stres, ki znatno zaznamuje čas nosečnosti in poroda.

Obremenjenih nosečnic s strahom pred zapleti  je veliko, čeprav jih sama ločim med tiste s konkretnimi (fizičnimi) dokazi za podkrepljen strah in tiste, kjer strah prihaja iz njih samih. Pa ne zato, da bi sodila o upravičenosti/ smislu strahu , temveč ugotovila na kakšen način se lotiti raziskovanja. Naj tukaj ponovno opozorim na skrito »past« sramu – mnoge skrbi, da strahovi brez »fizičnih dokazov« niso upravičeni (zaradi česar jih začnejo hitro nekam »tlačiti«), zato preverite svoj odziv na ugotovljen izvor in se namesto  obsojanju posvetite nadaljnjemu raziskovanju. Če strahovi izvirajo iz pretežno notranjih stisk  (ki pogosto oživijo preko videnih/slišanih zgodb in v nas prebudijo močne fantazije ), bodite še posebej pozorni na ozadje iz katerega prihajajo. Skušajte »slišati« sporočilo, ki ga strah prinaša, saj se bo najtežje uresničil takrat, ko boste o njemu vedeli več,ne manj.

Če pa strahove krepijo tudi zunanji znaki, se poleg tega usmerite tudi v učenje o možnostih za naprej, skrb za vaše počutje – iskanje podpore in dodatno razumevanje izziva, ki je pred vami.

Pri tej temi je oboje vrst nosečnic dobro vedeti dve stvari:

1. da nas je znanost s svojim napredkom pripeljala do točke, ko s pregledi v nosečnosti prepoznamo izjemno visok procent možnih zapletov (in s tem preprečimo večino tragedij, ki jih včasih nismo mogli) kot tudi uspešno rešuje večino zapletov, ki se zgodijo nenapovedano
2. da ima sodoben način dela tudi svoje »davke«; napačno ugotovljene mere, preventivne in posplošene diagnoze ter avtomatizirane intervencije, ki lahko puščajo različno trajne posledice.

Vem, težka kombinacija dejstev med katerima je nemogoče posploševati, ko obstajajo razlogi za in proti na obeh straneh. Vendar kljub temu skušajte voziti nek slalom med zdravim razumom, preverjanjem/potrjevanjem resničnosti in sodelovanja s strokovnjaki, ki jim zaupate .

Strah pred starševstvom

Nekatere ljudi bolj kot porod obremenjuje misel na to kako uspešni bodo kot starši. Strah, ki je navadno močno razpršen in ustvarja občutek pritiska nas sooča z lastno samopodobo in zadovoljstvom v življenju ter prebuja vprašanja: ali smo dovolj odgovorni, zreli, sposobni skrbeti za novega človeka? Bomo zmogli prehajati med ljubeznijo, trdnostjo in pogumom ne da bi ob temu izgubili sebe, partnersko zvezo ipd.?

Nemogoče je odgovoriti vnaprej … čeprav mnogi iščejo tolažbe v temu, da smo »narejeni za te vloge, da je potem vse drugače in naravno«. Sama mislim, da temu vseeno pogosto ni tako.  Osuplih novopečenih staršev, ki težko dojamejo zahtevnost vloge in se izgubljajo (tako ali drugače) v iskanju sebe, ni malo. Zato je dobro vedeti resnico, otrok močno zaziba življenje kot smo ga poznali, kar nekateri prenesejo lažje, drugi enostavno ne. Vseeno pa je pomirjujoče vedeti, da si ta strah deli velika večina bodočih staršev, ker je naravna, realna in normalna reakcija ob tako velikih prehodih. Zato, če le ni premočan, sledite strahu in preverjajte kako se razvija, govorite o njemu z ljudmi in spoznavajte kako so stiske reševali drugje.

Predvsem pa že danes vlagajte v iskanje povezave z otrokom in svojo starševsko vlogo, saj je že močno prisotna in v polnem zagonu, čeprav se tega morda ne zavedate.

Nekaj predlogov za raziskovanje strahu:

1. Pisanje dnevnika, pisma
2. Risanje (v obliki zgodbe; moj porod, moja porodna pot, moja bolečina, …) in nujna kasnejša interpretacija, razlaga dela v paru z nekom, ki mu zaupate
3. Pogovor z osebo, ki ji zaupate
4. Udeležba na pripravah na porod
5. Psihoterapija
6. Opravljena Šola za starše

Preberi tudi:

• Kako si lahko aktivna tudi s trebuščkom
• Pomen somatskih vaj med nosečnostjo in po porodu
• Vaje za nosečko: počepi in sproščanje

Avtor: Tara Hughes, dipl. psih. znanosti, spec. int. gešt. in ustanoviteljica Čustvene priprave na porod. / Objavljeno dne 30. 8. 2023