Ko sem zrla v odtis copata, ki je ostal na steni, in potem dol, k hčerki, sem vedela, da je čas, da si poiščem pomoč.
Odtis je nastal po manjši nesreči, ki je vključevala polno posodo mesnih kroglic v paradižnikovi omaki, začinjeni z nešteto majhnimi črepinjami. Pokrov posode se je razbil eno uro pred načrtovano božično večerjo, za katero sem se ponudila, da jo bom gostila – 6 tednov po porodu. Začela sem noreti, kot zmešana. Zagrabila sem svojo torbico in ključe, vrgla copate iz nog in vmes neprestano preklinjala, s kletvicami na katere bi bil ponosen kakšen star mornar. Moj mož je obstal in me osuplo spremljal s pogledom, vse dokler nisem izginila iz hiše in odhitela v trgovino.
Začetek komplikacij
Ta občutek se je v meni prebudil po nekaj mesecih nosečnosti. Izčrpana od bruhanja in vsega kar paše zraven, ko v tebi raste nov človek, sem se zavedla, da v nosečnosti niti slučajno ne uživam. Sovražila sem vse komentarje in vso neželeno pozornost. Pogrešala sem jutra, ko sem se zbudila brez slabosti in dneve, ko sem se lahko usedla, ne da bi zaspala. Na živce so mi šli vsi nasveti, kako moram biti previdna, pri vsemu kar sem počela. Počutila sem se neizmerno osamljeno in sramovala sem se tega, da se nosečnosti ne veselim, kot se je veseli cel svet okoli mene. Želela sem se zakopati v neko luknjo in tam počakati do poroda.
Seveda sem že slišala za poporodno depresijo, ampak jaz sem bila še noseča. Predvidevala sem, da je nekaj narobe z mano, da sem sebična in se osredotočam samo nase. Poznala sem ženske, ki so nepričakovano splavile in tudi take, ki so se leta trudile zanositi s pomočjo zdravnikov in so za to zapravile ogromno časa, denarja in osebne energije. Nekatere so morale celo skozi bolečino tega, da nikoli ne bodo mogle imeti svojih otrok. Kako naj bi torej jaz imela kakršnokoli pravico do pritoževanja?
Niti slučajno nisem vedela, da obstaja tudi nekaj kar se imenuje nosečniška depresija. Zato sem se v javnosti pretvarjala in bila vedno nasmejana, doma sem redno jokala in doživljala napade tesnobe, ki so bili tako močni, da nisem mogla dihati. Bila sem pod stalnim stresom, ki je bil tako močan, da se mi je po celem telesu razvil herpes zoster. Počutila sem se kot najslabša mama na svetu.
Klic na pomoč
Po porodu se je moje psihično stanje še poslabšalo, ampak sem predvidevala, da je to normalno za poporodno obdobje. Vse do nekega jutra, ko sem, prekrita z bruhanjem, v rokah držala jokajočega dojenčka in obenem odgovarjala na službene maile, začutila, da sem dosegla svoje čustveno dno. Usedla sem se na tla spalnice in jokala. Zrla sem v odtis copata na steni in potem dol, k moji hčerki. Takrat sem sprejela najboljšo odločitev v svojem življenju.
Poklicala sem svojo zdravnico.
Jaz sem komaj zadrževala solze, ko me je nežno vprašala, kdaj lahko pridem. Ko sem naslednji dan prišla k njej, sem ji razložila kako se počutim, kako vem, da moram nekaj spremeniti, ampak, da mislim, da zdravila niso zame. Njen odgovor me je presenetil in žal mi je bilo, da se nisem nanjo obrnila že prej.
”Zelo si močna. To vem, ker si zdržala tako dolgo, ne da bi obupala. Ampak kakšna je kvaliteta tvojega življenja v tem trenutku?”
Napotila me je k terapevtu in mi predpisala manjšo količino tablet proti stresu. Obljubila mi je, da mi jih ne bo treba jemati za vedno. Nekaj mesecev sem postopoma lezla iz svoje luknje. Počasi sem začenjala razumeti, da moram kot novopečena mamica, poskrbeti tudi zase. To, da sem žrtvovala sebe, z namenom, da bi izpadla ”normalna”, me je uničevalo in uničevalo je tudi mojo družino.
Slišim te, vidim te, razumem te
Draga bodoča mamica, ki se počutiš, da moraš biti tiho, ker boš sicer izpadla nehvaležna za nosečnost – Slišim te! Nisi pošast, ker se ti zdi nosečnost težka, čeprav nimaš nobenih vidnih komplikacij – Vidim te! Še vedno si vredna tega, da boš postala mamica in zagotovo boš čudovita, ljubeča mamica! Ni se ti treba pretvarjati, da je vse v redu. Prosi za pomoč. Poišči si terapevta. Ginekologinjo vprašaj kako si lahko pomagaš na mentalnem in čustvenem področju, ne samo na fizičnem. Ubesedi svoja čustva in jih deli s svojimi bližnjimi. Ni treba, da greš sama skozi to! In zagotovo nisi sama – Razumem te!