Večina mamic, ki jih poznam ali pa ne, hiti. Hiti skozi svoje življenje. Komaj kdaj se uspe ustaviti, zadihati in reči  mah bo že ali pa sej bo. Tako kot jaz. Pri meni ah bo že ali pa sej bo ne obstaja. Že od nekdaj. Vzgajala me je mama samohranilka, ki je lahko računala samo nase, ki ni imela pomoči. Pri 27 letih sem se odselila od doma a slika življenja je ostala. Slika kako je treba, če v življenju želiš kaj urediti, imeti, doseči.
Kljub temu, da imam super moža, ki je deklica za vse – pa to je kompliment (zna kuhat, prat, obešat, pospravljat, očistiti cevi, sestaviti omare, navrtati luknje za slike…)kar hočem povedati je to, da ne rabim klicat mojstra za vsako figo, imam vso to sliko, urediti sam in to hitro ukoreninjeno v glavi.

Ko se mi je pripetilo to a čemer bom pisala sem delala v zelo zahtevni administraciji, kjer sem bila osem  ur pod groznim pritiskom. Tudi do 250 mailov dnevno, na katere  sem mogla odgovoriti v nekaj minutah. Veliko je bilo internih in tukaj smo imeli časovno omejitev. Do 13 ure je moral biti globalni del dneva opravljen. STRES zagotovljen.

Nekateri lahko menjajo med delom v službi in delom doma, jaz tega ne znam. Povsod delam z polno paro. Polovičk pri meni ni.  To pa me je drago stalo. Bolečin, šivov, bolniške in večnega strahu.

Zgodilo  se je 12. junija pred tremi leti. V pisarni smo imeli dežurstva se pravi prišla sem delati ob 8:30 in morala ostati do 16:30. Tako je bilo dvakrat na teden. Odgovarjalo mi je, da sem dvakrat na teden malo dlje spala v miru odpeljala hčerko v vrtec, mož pa je takrat tudi delal dopoldan, službo končal že ob 14:30 in dovolj zgodaj šel po otroka v vrtec.

Tisti dan pa se je vse obrnilo proti nama. Mož je takrat vozil kombi in bil na dostavi po celi Sloveniji. 12.6 je moral v Prekmurje. Od doma je šel na firmo ob 5 zjutraj, da je naložil kombi in šel v Prekmurje.
12.6 je bil poseben dan, njegov prvorojenec je imel valeto. Zamude si ni mogel privoščiti ob 18 h  je moral biti na 25 km oddaljene kraju od doma, se pravi približno 25 min vožnje z avtom.

Jaz pa sem se dober mesec pred dogodkom odločila, da bom hodila v službo s kolesom. Saj sem imela do službe le 3 kilometre. Sedeti osem ur v pisarni nič športa, rita je začela shajati. Kolo sem vozila zelo poredko a vseeno 3 km kaj pa je to, pa še kolesarska steza je ¾ poti.

Ura 15:15 h popoldan, kliče mož: »Še vedno sem gor malo nad Celjem , prometna je bila in vse stoji, ne skrbi se bom znašel in šel jaz po Laro.«
V moji glavi živčna vojna. Moram vam povedati tudi to da sovražim zamujanje. Sovražim ga! Če smo zmenjeni ob 18 h sem tam ob 17:50 ali 17:55, pa rajši deset minut do. Tako sem vzgojena, danes pa ljudje še v Cankarjev dom ne znajo prispeti pravočasno.

»Če si ti malo nad Celjem bom jaz tista, ki bom prej  saj moraš še na firmo in oddati kombi, pa še v gužvo boš padel na cesti. Bom šla jaz ponjo 16:45 jo prevzamem, prej ne gre, bo pa enkrat zadnja (zabolelo me je v prsih, zadnja neeee)«

Direktor je slišal da imava logistične težave plus tega se je še zunaj grdo pooblačilo. Tudi čez dan je malo rosilo. Ura 16:10 mi reče: pojdi domov in uredi z hčerko, pa še dež te lahko ujame. Vesela se mu zahvalim, ugasnem računalnik, se preobujem v superge in grem v dvigalo. V dvigalu srečam mladeniča, ki je bil ravno tako namenjen v kolesarnico. Oba sva se istočasno odpravila iz poslovne stavbe, le jaz sem ga močno prehitela. Še nisem bila na pol poti pa se je zgodilo.

Zapeljala sem čez mastne tire, sprednje kolo  se mi je zarilo v tračnico, jaz pa sem poletela čez balanco, se močno udarila v glavo in obležala na tleh. Vsega česar se spomnim prvih nekaj sekund je bilo le močno škripanje zavor avtomobila, ki se je ustavil le nekaj centimetrov stran od mene. Mladenič, ki je z menoj zapustil poslovno stavbo je bil prvi pri meni, nato še dva gospoda iz avtomobila.

Pomagali so mi na noge. Očala so bila skrivljena eno steklo je padlo ven, iz leve arkade mi je tekla kri, tekla. Dali so mi zavoj robcev. Jaz pa v šoku začnem puliti kolo ven iz tračnic in govoriti na glas moram po hčerko v vrtec, moram, očita ni, oči ima valeto. Blodnje. Moški so me mirili in mi rekli, da sem za na urgenco a vztrajala sem pri svojem. MORAM DOMOV, MORAM PO HČERKO!

Fant, ki je bil iz moje stavbe se je ponudil, da me pospremi domov. Peljal je svoje kolo in še mojega zvitega. Le tega sva kmalu nekje privezala. Klicala sem direktorja, ki me ni nič razumel, vem samo to, da je rekle, da naj ga pokličem zvečer.
Klicala sem tudi moža, ki je bil kot vedno po ne vem kakšnem čudežu že doma in tudi v vrtcu je že bil.

V strahu nama je prišel nasproti. Gledal me je vso krvavo potolčeno, strgano. »Ljubezen moja zakaj me ne ubogaš, zakaj vedno hitiš in delaš po svoje«? Hčerka je bila popolnoma tiho, le opazovala je situacijo.
»Jaz sem mogla iti hitro domov, da bom prevzela Laro, da greš ti lahko k sinu na valeto..bla bla bla«
»Lara  gre z menoj, danes mi je poslal sms in prosil, če lahko pride«
No, očka pomanjkanje komunikacije, a ne?

Mladeniču sva se zahvalila. Mož mi je pomagal, da sem se približno očedila, preoblekla in zapeljala sta me na urgenco, onadva pa sta se odpeljala na valeto.
Šivali so mi arkado, ki je še danes na pol mrtva na dotik, slikali pol skeleta in me dali za 14 dni na bolniško. Mož se je potrudil in mi popravil kolo, jaz pa sem ga srečnica v dveh dneh prodala.

Kolo, ne hvala več.

Nauk moje zgodbe zame je bil:
– vse vedno ne gre točno tako kot sem si jaz to zamislila.
– ne morem popolnoma vsake stvari nadzorovati.
– hiti počasi, daj iz šeste v tretjo in zaupaj partnerju

Zato spoštovana mamica prosim te ne hiti. Nihče ti ne more zameriti, če se boš čuvala.

Za Nosečko piše mamica Anja Germšek
FB: https://www.facebook.com/mojlajf.si/
Blog: https://mojlajfblog.wordpress.com/