S prekrasno lepotičko se v nosilki navdušeno sprehajava po parku. Opazujeva oblake, vedno bolj zelene, s pomladnimi cvetlicami bogato obsijane travnike, debele in tanke drevesne vejice, ki nama navihano mahajo s svojimi zelenimi listki. Celo pot se pogovarjava, raziskujeva, radovedno pogledujeva po psih na povodcih ter občasno malce zaskrbljeno po tistih, ki smejo prosto po prešerno skakati po mimoidočih. Večino časa govoriva slovensko, najde pa se tudi dan, ko otroška plastičnost, nadobudnih, znanje srkajočih možgan hrepeni po tujih jezikih, tako da se ob takšnih trenutkih posluživa mamine dobre prijateljice nemščine. Kramljava, ko stopicljava ob reki Savinji, ko nama težko pričakovani sončni žarki božajo razgreta lica. Poslušava račji krohot in razigrano petje ptic. Tu in tam nama pogled uide v kakšen otroški voziček, ki prevaža drobnejše ali že bistveno krepkejše in večje majhno bitjece od moje v nosilki speče deklice. Mamice se druga drugi prijazno nasmehnemo, češ, res so prekrasne naše male štruce, pobožamo svoje sončke in korakamo dalje. Večinoma.

Le tu in tam se najde kakšen vzvišen voziček, ki stopa visoko nad drugimi. S takimi se ponavadi ne spogledujemo najbolj prijazno. Sploh nama “Bobafiloma” visoki vozički ponavadi namenijo le kak zaničujoč pogled, občasno naju nič hudega sluteči sprehajalki celo doleti kakšna modra opazka na temo čudakinje, ki svojega težko pričakovanega otročka po enem letu še vedno prenaša visoko pri srcu. Čudakinja na kvadrat. Kaj pa drugega? Kako se s temi trakovi sploh vsede na kavico? Pa vendar hodiva dalje. Zahrbtno čeljustanje naju ne gane. Dokler obe pri tem uživava, so visoki vozički v zmoti. Hodiva mimo štorov in številnih pisanih igral, na katerih se otroci iz bližnjega vrtca lovijo, guncajo, spuščajo po toboganu in smejijo na ves glas. Za hipec postaneva, da si drobtinica v nosilki uspe ogledati male razgrajače. Še malo pa si bova tudi sami upali na igrala. Še malo pa bo dovolj toplo. Ko si utirava pot naprej po parku, malce po travi, malce po drevesnih koreninah in veliko po sprehajalni stezi, nama veter na uho prinese glasove treh mamic z vozički.

Glasno kramljajo o številnih dosežkih svojih nekaj mesečnih škratkov. En devetmesečnik že pridno hodi, njegova mamica si sploh ne more predstavljati, kako bi bilo, če bi imela počasnega otroka, kot ga ima njena soseda, ki ga je morala naokrog prenašati vse do enega leta, saj je shodil šele pri trinajstih mesecih. Počasneš počasni. Druga šestmesečnica že razgraja v hojici, tako da verjetno ne bo bisvetno počasnejša od devetmesečnika. Tretja mamica je sicer šele pred kratkim prebolela porod in obupala nad nič kaj enostavnim dojenjem pa vendar že vedravo ponotranja številne nasvete zgolj nekaj mesecev izkušenejših mater. “Hojico moramo kupiti pa nov igralni lok, naš izgleda čisto prevec ceneno! Aja točno pa copatke, maja bo imela že štiri mesece, ne more biti takrat brez copatkov. Oh pa za tisto pojočo igračko moram nujno vprašati, kje jo je kupila. Brez tega ne gre, da ne bo moja enaka Špela Počasnela kot je bila sosedina!” ji piše na zelenem, prestrašenem čelu. Ko jih po levi prehitiva, naju vse tri mamice hkrati ošinejo s pogledom.

Po nekaj korajžnih korakih že slišiva navidezno šepetanje. Visoki vozički so se odločili, da deklica v nosilki še ne hodi, zgleda spada med počasne, in v hipu enoglasno razsodili, da mama zanjo očitno ne zna najbolje poskrbeti, ker kot kaže nima ne za voziček, kaj šele za hojico, pametni telefon in ostale novodobne “must have” pripomočke. Z velikim nasmeškom na obrazu pospešiva korak, da se odtrgava od zlobnih jezikov in počasi odhitiva proti domu. Svojo, še vedno spečo lepotico, pobožam po glavici in se zatopim v misli. Sem spet zamudila kakšno noro vehementno novico? Se je svet čez noč začel hitreje vrtet? Kam se nam tako zelo mudi? Kaj imajo otroci od tega, če se jih predčasno vleče na noge? Kaj nam preprečuje, da jim dovolimo razvoj po lastnem ritmu? Verjetno jih ni našel kak znanstven članek, ki jasno razkriva številne škodljive učinke preranega stopicljanja na nepripravljenih nožicah. Ko v vhodnih vratih obrnem ključ, se lepotička predrami. Odpneva nosilko in iz nje razigrano skoči naspana trinajstmesečnica, ki je shodila “šele” pred dobrim mesecem dni. V svojem ritmu. Brez hojic. Brez prehitrega postavljanja na noge. Podkovana z znanjem polletnega obiskovanja pedokinetike. Pa vendar brez hitenja in mrzličnega dvigovanja v zrak. Počasi, varno in sigurno. Nekoliko olajšano, ker tudi moja koža ni popolnoma neprebojna, si priznam, da se svet ne vrti čisto nič hitreje, kot se je vrtel včasih, le nam se občutno preveč mudi.

Za nosečko piše:
Ajda Jonak