15. oktobra obeležujemo mednarodni dan otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Statistike kažejo, da do tega pride kar v 25% nosečnosti oziroma pri 1 od 4-ih nosečnosti.

Ob tej priložnosti želimo deliti predstavitev skupine mamic, ki so šle skozi podobne izkušnje izgube otroka. Imenujejo se Angelske mamice.

Angelske mamice

Smo mamice otrok umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu in to je naša zgodba.

Začetki pri vsaki izmed nas so se začeli z nepopisno srečo in hvaležnostjo, ki jo čuti ženska, ko zagleda pozitiven nosečniški test in naznanja dejstvo, da bo postala mamica. Vsaka izmed nas ima za sabo malce drugačno vmesno zgodbo, nekatere izmed nas so se za izgubljenega otroka trudile vrsto let in šle skozi mnoge IVF postopke, konec zgodbe pa je žal pri vseh enak.

Uničene sanje, izgubljen vsak »prvi« (nasmeh, zobek, korak, simpatija…) prazno naročje in srce razbito na milijone koščkov. Mnoge med nami smo izgubile celo več kot enega otroka. Oktober je mesec spomina na otroke umrle med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Za nas se oktober nikoli ne konča, za mamo ne mine dan, ko ne bi pomislila na svojega otroka.

V to kampanjo smo se podale z namenom, da porušimo tabuje in ljudem pojasnimo, da nam stisk roke, sočuten objem, izraženo sožalje ali zgolj vprašanje »kako si?« pomeni ogromno. Zmotno je mišljenje večine ljudi, da se o svojih otrocih in o žalostnih dogodkih, ki so se nam zgodili, ne želimo pogovarjati. Ljudje se bojijo, da bi nas z vprašanji prizadeli. Čeprav se nam ob pogovorih pogosto ulijejo solze, se o naših otrocih rade pogovarjamo, to nam daje občutek, da niso prezrti in pozabljeni.

Četudi smo jih lahko objele, poljubile in pestovale ali pa samo nosile v svojem trebuščku le za nekaj trenutkov, bodo v naših srcih živeli za vedno. Me smo njihove mamice in oni so za vedno naši ljubljeni otroci. Zato slišite stisko staršev, ki hodijo po naši poti in vsaj za trenutek napolnite njihovo prazno naročje z iskrenim objemom ter pobožajte njihovo strto srce. Ob tem ne pozabite, da žalujejo tudi očki, bratci in sestrice.

V imenu žalujočih mamic zapisala Špela Vitanc Vodeb

Do nas lahko dostopaš preko Facebook skupine.

Delimo tudi zgodbe mamic, ki so šle skozi izgubo otroka. Na ta način bodo mamice in bodoče mamice vedele, da niso same. Skupaj smo močnejše.❤

“Podrl se je svet.”

Stara 19 let in prvič noseča. Vsi so govorili, da bo nosečnost potekala brez težav, saj sem mlada in zdrava. Na ultrazvoku v 9. tednu je vse izgledalo tako kot mora, potem pa je prišel čas za nuhalno svetlino v 12. tednu. Že tako me je bilo strah kako bo, če je vse vredu in seveda, ko sva se z možem prišla v ordinacijo in se je začel pregled.. . tišina.

Čez čas ginekolog spregovori le da je plod čudno oblikovan, da nama več težko pove in naj grem v ponedeljek k svoji ginekologinji, saj se je to zgodilo v petek. Seveda so se ulile solze, otročička sva se zelo veselila, mož me je tolažil in pričel se je začetek mučnega vikenda. V ponedeljek pa žalostna, tragična potrditev, srček ne bije več.

Podrl se je svet. Potem napotnica za splav in mučenje.

Medtem vprašanja, zakaj jaz, zakaj je umrl ravno moj otročiček, kako bi to lahko preprečila, kakšna oseba bi postal. Takrat….,ko je bilo hudo, žalostno, boleče,… sem končno zagledala otročička, velikega za mojo dlan in belega kot steno. Videla sem njegove majcene rokice in nogice in zame je postal oseba, ki je ne bom nikoli poznala. Moj. Želela sm ga držati v rokah, ga odnesti domov, a sem odšla praznih rok in to bolečino vedno nosim s seboj.

Če me sedaj kdo vpraša koliko otrok imam, odgovorim dva, kajti, če ga ostali niso videli, ne pomeni, da ni obstajal. Obljubila sem, da ne bo nikoli pozabljen in da bom kot njegova mama naredila vse za to. Še vedno se sprašujem zakaj in bolečina ne bo nikoli odšla, od mojega zlatega otročička so mi ostali le 3 ultrazvočni posnetki, ki jih hranim na posebnem mestu, jih pogledam, pobožam, da se čutim vsaj malo bližje svojemu angelčku. Čutim, da je prav da vsi izvedo Tvojo oz. Našo zgodbo. Dragi moj NIKOLI ne boš pozabljen. V duhu si ves čas ob svoji sestrici in v naši družini. ❤️

Tara Patricija Staniša
 

 

“Vsak dan se spopadaš z vprašanji: Zakaj midva? Zakaj jaz?”

Moja zgodba se začne dobrih 11 let nazaj, ko sem se poročila in si zaželela otroka. S partnerjem sva se trudila, a nikakor nama ni uspelo zanositi. Imela sva 5 IVF postopkov, 8 let sva obiskovala kliniko za neplodnost. Vmes 3x zanosila v postopku, a se ni obdržalo, izgubila sem otročke okoli 6 tedna. To so bila leta polna jeze, besa, nemoči, žalosti, solz, neuspehov. Vsak dan se spopadaš z vprašanji: Zakaj midva? Zakaj jaz? Besna si nase in svoje telo, ker ne more zanositi. Besna si, ker ne more donositi otroka. Obsojaš se, ker nisi sposobna izpolniti ene tako naravne funkcijo kot je zanositi in roditi otroka. Leta 2017 je potem sledil šok za vse nas, ko sem na testu zagledala plus, zanosila sem namreč naravno po 8 letih. Toliko veselja in sreče sva takrat občutila, da je bilo prav nerealno. In še novica da bosta enojajčna dvojčka! Skakala sva od veselja, bila sva prepričana, da je to najina nagrada za vsa ta leta trpljenja. Hodila sem na redne preglede, vse je bilo v najlepšem redu. Izvedela sva, da marca 2018 dobiva dva fantka. Ko se je prvo trimesečje končalo, sva si malo oddahnila ker je “najhujše mimo”.

No, in je sledil redni pregled v 16 tednu.

Nikoli ne bom pozabila tega dne, ko sem izvedela da mojima fantkoma ne bijeta več srčka. “Gospa, žal mi je, srčka na bijeta več” sem slišala od zdravnice, kot že trikrat prej. Bil je dan pred mojim rojstnim dnevom. Dan, ko se mi je zrušil cel svet. Dan, ki me je zaznamoval. Umrla sta. Ni ju več. Odgovorov ni, so samo vprašanja. Par dni za tem, 7. 10. 2017 sem rodila najlepša fantka na tem svetu, Gabriela in Mihaela. Takrat sem postala MAMA, mama brez otrok v naročju. Takrat sem se prvič počutila, kot mamo. Bolečina, ki jo občutiš, ko izgubiš otroka je nekaj, kar nobena beseda ne more opisat. Dolgo časa sem rabila, da sem predelala njuno izgubo, a obljubila sem jima, da bo svet vedel, da sta obstajala. Ne bosta pozabljena, nikoli. Dokler sem živa bom govorila o njiju, ker sem jaz njun glas, ki sta ga izgubila ob rojstvu. Danes, ko sem bolečino predelala, sem hvaležna za to življensko izkušnjo, hvaležna sem da sem ju rodila in spoznala, pa tudi če samo za par minut. Hvaležna sem tudi njima, ker sta mi letos poslala mavrično sestrico da mi krajša dneve in me vsak dan opomne kaj vse smo zamudili pri njima. Ona dva (in vsi ostali najini angelčki) imata posebno mesto v našem življenju in ni dneva, da se ju ne spomnemo.

Moja podrobnejša zgodba in občutki so opisani na Fb strani: Malo drugačna mama

Aleksandra Ožegović

 

“Takrat sva bila prepričana, da sva se odločila prav. “

Misli mi odrinejo na konec avgusta leta 2019, ko sem imela pri ginekologinji redni pregled v nosečnosti. Ker imam sama sum na APS (antifosfolipidni sindrom) mi izda še napotnico za preventivni pregled v Ljubljani. Po prejetju te napotnice sem se najprej zjokala. Še danes ne vem točno zakaj, ampak imaš v mislih, zakaj bi morala v Ljubljano, če je vse vredu, mogoče me je najbolj presunilo to, da na njej piše ambulanta za patološko nosečnost.

Ne bom pozabila dneva, ko sem se vozila proti Ljubljani, v mislih sem imela kaj vse jo bom vprašala. Prispem, opravim prijavo in čakam v čakalnici. Nakar me pokličejo in se najprej z zdravnico najprej pogovorimo,
gremo čez vse izvide. Nato je sledi še UZ. Tišina. Gledala sem v ekran, še vedno nič ne reče. Ker je bila to moja prva nosečnosti, si mislim, da bo najprej naredila sama temeljiti UZ. Nato pa me je kot strela iz jasnega vprašala ali sem bila kaj mokra. Jo pogledam, meni ni bilo nič jasno. Rečem, da ne.

Nato pa so iz njenih ust prišle besede, katere so mi za vedno spremenile življenje. Pove, da nimam plodovnice.

Zanimivo ji je bilo le to, da je mislila da vidi ledvičke, ki jih po navadi pri taki diagnozi ni. Na koncu se je vendarle izkazalo, da najin fantek ni imel ledvičk. V tistem trenutku sem vedela, vedela sem, da nama te nosečnosti ne bo usojeno pripeljati do konca v dvoje. To sem začutila. Kljub temu jo vprašam, da to pa nekaj očitno ni vredu. Pogleda me in mi reče, da to je vse prej kot dobro, čeprav je takrat še vedno mislila, da vidi ledvičke. Kljub temu je vseeno delala UZ naprej, da je pregledala celega.

Po pravici povedano sploh ne vem kako sem prenesla tisti pregled. Vstanem in potem padem v jok. Ona mi razlaga nekaj dalje, še sedaj ne vem kaj, vem samo, da mi je v vsem tem povedala, da bom sprejeta na oddelek E. Grem iz ambulante, solze tečejo in tečejo. Nato so sledili tisti najbolj mučni dnevi – dnevi, ko so mi delali UZje, da so res lahko potrdili prvotno diagnozo in kjer so tudi na zadnjem pregledu potrdili, da ni ledvičk.

Ginekologinjo na zadnjem pregledu, ko je bilo vse črno na belem, vprašam, kaj mi ona svetuje. Pogleda me in reče da bo za otroka najboljše UPN – umetna prekinitev nosečnosti. Začne mi razlagati, da najin fantek nima možnosti preživetja, da je manj kot 5% možnosti, da pridem do konca nosečnosti, manj kot procent pa mi dajo, da bi otrok preživel porod. Pa tudi, če bi ga, tukaj se je šele začelo najhujše. Obsojen na večne bolnišnice večkrat tedensko, operacije, voziček, kaj šele, če bi prišlo do komplikacij. Kaj vse bi moral trpeti, pa kljub temu bi se vsega zavedal, ker so bili glava in možgani čisto vredu. Si predstavljate, kakšno trpljenje bi ga čakalo.
Opomnila me je tudi, da ne smem pozabiti možnosti, da bi lahko tudi, če bi preživel porod, prej ko slej za vedno zaspal. Takrat sem se sesula in padla v jok. Pravzapravniti nisem dojemala vsega kar je govorila, kar kmalu opazi tudi sama.

Takrat mi je bilo vse jasno, ni več upanja, ni več možnega čudeža. Najinega otročka ne bo med februarčki. Nikoli ne bo zajokal, nikoli nama nebo podaril nasmeha. Odšel bo, odšel tja med angele. Rodil se bo že mnogo prej kot bi se smel. Spomnim se, da sem jo prosila, če mi naredi še zadnji UZ, da ga še zadnjič vidim in slišim njegov utrip. Sama mi je rekla, če želim, mi natisne tudi njegov srčni zapis. Njegov dragocen spomin meni. Tisti UZ je bil hkrati tako žalosten, a po drugi strani poln ljubezni, zadnjič sem ga videla na UZju.

Pospremi me do sobe in mi reče, naj se s partnerjem pogovoriva in naj ni naslednji dan sporočim odločitev. Ko povem zdravnici najino odločitev, mi pove, da grem naslednji dan do sestre, katera mi bo pomagala spisati zahtevek za prekinitev in kjer bom napisala prošnjo za prekinitev. Prosim? Prošnjo? Sama pri sebi sem si mislila, če so resni ali sem jaz nora, ker se mi je zdel to absurd. Sestra mi je začela razlagati stvari, kaj vse moramo izpolniti, kako bo potekala sama prekinitev. Dala mi je bel list in kemik, jaz pa sem jo gledala. Rekla sem jim kaj naj sploh napišem, z milim tonom mi je odvrnila, da naj napišem, tako kot sem čutila, na kratko ali dolgo. Solze so mi tekle, da se jih med pisanjem ni dalo ustaviti.

Ko je komisija odobrila prošnjo, sva se v petek peljala proti Ljubljani. Po vsej proceduri, podpisih, mi je zdravnica rekla, da je pred mano
tabletka, katero moram spiti. Zame je bila to takrat smrtna obsodba. To je tabletka, ki bo ustavila otročku srce. Spila sem jo kakor hitro sem mogla, tako so mi tudi svetovale ostale angelske mamice, ki so šle čez to. Če ne bi se sesula in tablete nebi spravila v usta. Za konec nama je dala še list papirja, na katerem sva morala izbrati, kako se bova poslovila od otročka. V glavi se mi je kar zvrtelo, ko sem imela pred sabo list in zapisovala podatke otroka, kje bo njegov večni dom. To je opazil tudi partner, tako da mi je vzel kemik in on dokončal, ker jaz ne vem če bi zmogla.

Nato je sledila nedelja. Nikoli pozabljena. Zjutraj sva se ponovno vozila v Ljubljano na sprejem. Ura je bila nekaj čez 8. Kaj kmalu 9, na vrata je potrkala sestra in vstopila. Šla sem z njo v ambulanto, kjer me zdravnica ponovna vpraša, če odločitev še vedno velja ter ponovno razloži postopek. Pregledala me je in vaginalno vstavila 4 tablete. Boli, toda boli psihično. Nato grem v sobo kjer sem morala ležati eno uro. Toda čutila sem že blage krče, in sem si govorila to je to, še kakšen tablet in kmalu
bo vse za nami.

Ampak to je bil šele začetek, potem pa se začnejo ure mučenja, ko se nikamor nismo prestavili. Tablet na tablet, vmes sem dobila vse možne stranske učinke. Končno se okoli 19:30 začne – popadki. Takrat sem samo upala, da bo sedaj šlo vse hitro mimo. Popadke sem imela na 2 do 4 minute, čeprav te na 4 minute so bili bolj redki. Zaradi bolečin sem ob 21:00 poklicala sestro. Pregledala me je in pove, da mi proti bolečinam ne bi dala, ker se boji, da se bo vse ustavilo, ampak kakor želim. Takrat sem protibolečinsko zavrnila. Nič proti bolečinam, nič ne bomo
ustavili, komaj smo prišli do tukaj pa, če še tako boli. Po pregledu se takrat začnejo še bolj boleči popadki… Utrujena sem bila, med vsakim popadkom sem zaspala nazaj.

Ob pol 11 zvečer bolečina ni bil več vzdržna, Poklicala sem sestro in sledi ponovni pregled. Končno mi pove, da sem odprta. Končno! Ostala je pri meni še 2 popadka, da bi mi pomagala, da bi se otroček rodil, vendar ni šlo. Rekla je, da manjka še čisto malo, da pa mi lahko sedaj da nekaj proti bolečina. JA PROSIM! Toda po tem pregledu, takrat so pa bili zadnji popadki ubijalski. Kmalu sem začutila hud popadek, potem pa otročka. Spustil se je po porodnem kanalu. Prišla je sestra, katera me je potem vodila dalje in pomagala da sem rodila. Tako se je v 22.9.2019 v 20t zvečer rodil najin fantek Svit. Toda ta fantek ni zajokal. Ta fantek naju ni pogledal. Ta fantek naju ni zgrabil za prst, najin fantek je spal, spal za zmeraj.

Babica mi ga je v njegovi tetra plenički v tišini položila na prsi. Ugasnila glavne luči. Pustila le rahlo, a prijetno svetlobo in zaprla vrata. Tisti občutek. Občutek ljubezni, ko sva ga gledala. Vedela sva, to je eden in edini dan, ko lahko gledava svojega fantka. Najinega fantka, želela sem videti vse na njem. Takrat sva zagledala! Svit je imel malo zakrivljeno nogico, ker ni imel plodovnice, da bi se lahko gibal. Takrat sva bila
prepričana, da sva se odločila prav. Vse tiste diagnoze, ko so jih mana govorili zdravniki, vse bi se uresničilo. Svitovo življenje bi bilo eno samo trpljenje na tem svetu. Svit nama je poslal znamenje, da je bila odločitev pravilna. Priznam, pri srcu mi je bilo mnogo lažje.

Sestra mi je naredila še odtis nogic in nato so ga odnesli. Za vedno. Gledala sem za njim, kako ga je odnesla čez tista vrata. Ni ga bilo več nazaj,
nikoli ga ne bo. Ostala vsa sama, v podporo en drugemu.
Brez pomoči partnerja ne vem, kako bi se sploh pobrala. Psihično si uničen. V službo sem se vrnila šele čez dobre tri mesece, čeprav mi je uradno pripadalo samo 22 dni bolniške. Psihologinja mi jo je podaljševala, kolikor sem rabila.

Na žalost družba ne ve kako bi odreagirala. Saj jim ne zamerim, saj ne morejo vedet. Nihče, ki ne stopi v naše čevlje ne ve kako se počutimo. Toda prosim vas, če kdaj vidite angelsko mamico, stopite do nje, jo objemite in izrecite sožalje. Drugega ni treba, če ne vesta kaj. Bolje to, kot mnogo neuporabnih komentarjev. Predvsem pa ne obsojajte, nikoli!

Maja Mišmaš

 

Splav v 11. tednu nosečnosti

Lansko leto novembra sem zanosila,cisto spontano in nenacrtovano z fantom. Vse je potekalo v redu,samo spahovanje je problem. V zacetku 2020 pa sem dobila potrditev pri ginekologinji,da sem noseca 8 tednov. Smo se zmenili za naprej termine za nuhalno svetlino. Vse je potekalo v redu, dokler ni prisla nedelja 2.2. 2020 zvecer po 23h, ko se je začelo vse skupaj. Prvo je bilo, da sem obcutila mokro na spodnjih hlackah. To je bila kri. Potem pa se je malo umirilo. Potem po 23h pa se je ulilo iz mene.

Takrat pa sem vedela,da se je splav naredil.

Sem bila v 11. Tednu. Ravno na meji med 2. in 3. trimesečjem. Vse skupaj se je stopnjevalo do meje, da je treba iti na urgenco. Zdravnik na ginekološkem oddelku je opravil vse, kar je bilo potrebno. Dobila sem napotke, da sem teden na bolniški, brez namakanja, brez tamponov in drugih zadev. Pa naročilo za ginekologinjo cez 14dni, če je vse ok. To je prvi otrok moj.

Pristala sem na bolniški, saj se kri ni umirila. Približno teden dni je trajalo, da se je vse uredilo. Bilo je čustveno močan teden, solz in joka je bilo ogromno. S fantom sva rekla, da je treba iti pozitivno naprej. Potem je pregled pri ginekologinji pokazal,da je vse ok. Da lahko zanosim po 2 mesecih.

Dobila sem tudi napotnico za psihologa za porodnišnico Ljubljano, kmalu tudi datum za termin. To je zelo pomagalo pri razumevanju vse tega stanja. Ker smo ženske in moški zelo različni v žalovanju zaradi izgube otrok med nosečnostjo. Sem dobila mlado psihologinjo za pogovor, ki je res svetovala in mi pomagala za naprej. Tako, da gremo pozitivno naprej. Je treba si vzeti nekaj časa za zalovanje.

Pa glava gor. ❤❤🌈🌈

Lep pozdrav iz Ljubljane.

Anonimna mamica


Avtor: Uredništvo Nosečke

Podobni članki