Že vse odkar je Aljaž prijokal na svet, z njim ravnamo kot v rokavicah.

“Martin, ne po glavici.” “Martin, malo si prehlajen, ne hodi mu blizu.” “Martin, pazi ga, ne more še dobro stati.” Pa saj ni nič čudnega, da z vsakim opozorilom postaja bolj grob do Aljaža. No, pa tudi sicer vedno pogosteje kar malo “podivja”.

Zadnjič pa sva oba otroka na Martinovo prošnjo dala v stajico, da bi se skupaj igrala. V stajici nevarnosti za neke hude padce ni, če pa se Aljaž že prekucne, z glavo zadane mehko obrobo. Zavestno sva se torej vzdržala opozoril, dokler ne bi bila ta res nujno potrebna. In veste kaj? Noro sta uživala. Martin se je z vso težo naslonil nanj, Aljaž se je prekucnil, Martin ga je z nogo zadel, ko je hotel priti iz ene strani na drugo, Aljaž se je prekucnil, Martin ga je odrinil, Aljaž se je prekucnil … in vsakič znova sta se zraven oba od srca smejala. Za njiju je bila to igra in prav veselje ju je bilo gledati, kako sta se drug drugemu smejala in kako zelo ju je ta »groba« igra povezala.

Znanka mi je pred časom opisovala odnos, ki ga imata njen sin in nečak med sabo. Na trenutke se tako zelo vživita v igro, da zgleda že kar malo nevarno. Igrata se viteze in vojščake in »pretepi« med njima so enkrat postali tako resnični, da ju je začela vleči narazen in ju okregala, kaj se gresta. V trenutku sta drug drugemu stopila v bran in sin ji je rekel: »Saj me ni nič bolelo, samo igrava se!«

Do katere meje torej otroku pustiti grobo igro?

Čim dlje. Četudi je samo igra, jih krepi, povezuje in izpolnjuje.

Zadnjič sem malo za šalo malo zares šla brat knjigo z naslovom »100 pravil za uspešno starševstvo« in ugotovila sem da kršim vse po spisku, še najbolj pa prvo pravilo, ki pravi: »Sprostite se«. Pa mislim, da nisem edina mati, ki se težko sprosti. Le kako naj se, če nas iz vseh strani bombardirajo z nasveti in smernicami, kako se lotiti vzgoje, obstaja 1001 način, pa na koncu še vedno nobeden ni pravi in na družabnih omrežjih spoznavam vedno več mamic, ki so ena za drugo doktorirale na mednarodnem Googlu.

Sprostiti se je res težko. Vsaj jaz imam v glavi vedno prisoten droben glasek, ki je najglasnejši takrat, ko določeno situacijo občutim kot nevarnost. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem Martina nehala opozarjati, ko je z vso hitrostjo dirjal čez lužo in se pošprical vse do spodnjih hlač. Kar nekaj časa sem potrebovala, da nisem držala iztegnjenih rok v pripravljenosti, če bi Martin slučajno padel nazaj po stopnicah ali lestvi, ko je plezal na tobogan. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem Martinu prvič dala v roke žlico polno hrane in mu pustila, da mi je popacal celotno steno, tla, mizo in seveda naju oba. In kar nekaj časa sem potrebovala, da sem sprejela grobo igro med Martinom in Aljažem in ugotovila, da v njej resnično oba uživata.

Zatorej mamice in očki, zares se sprostite. Boste videli, da se splača videti nasmeh na obrazu otroka, ki mu je nekaj uspelo in kako neizmerno uživa, če mu ne dihate konstantno za ovratnik.

Preberi še:

• Priprava otroka na sorojenca
• Vez med mamico in dojenčkom je močnejša, kot se zavedamo
• Ko vam rečem, da ne nosite daril na rojstni dan mojega otroka, mislim resno