Si se kdaj ustavila in začela razmišljati, da je čas, ko postaneš mama, pravzaprav podoben puberteti? Ko hormoni podivjajo, ko se počutiš, kot da si na čustvenem vrtiljaku, ne veš točno, kam spadaš in kdo si, nihče te ne razume. Ti je znano? Obstaja beseda za to obdobje, reče se ji matrescenca.  

Si bila prepričana, da boš materinstvo obvladala takoj, ko boš imela novorojenčka v naročju? Ampak temu ni tako. Postati mama je zelo zapleteni proces, ki ti življenje postavi na glavo. Ravno zaradi tega je matrescenca zelo pomemben koncept za matere.  

V 70. letih 20. stoletja je antropologinja Dana Louise Raphael izraz matrescenca uporabila za priznanje in normaliziranje prehoda v materinstvo. Psihologinja dr. Aurélie Athan je izraz ponovno uporabila leta 2008. Matrescenco definira kot holistično spremembo med prehodom v materinstvo, ki je vezano z več področji – biološkim, psihološkim, socialnim, političnim, duhovnim in razvojnim – podobno kot v puberteti. Dr. Athan to razvojno področje dojema kot individualni prehod, ki se lahko začne že pred spočetjem, pojavi pri vsakem otroku in traja do konca življenja.          

Dr. Athan pravi, da tako najstnik kot novopečena mama ta prehod opisujeta kot »… počutim se, kot bi bilo vse obrnjeno na glavo, kot da se sploh več ne poznam. Počutim se, kot da je del mene umrl. Ne vem še, kdo sem. Nič več ne bo isto, kot je bilo.« In če si ob prebiranju le-tega izdihnila in rekla: »O, ja, točno tako se počutim,« vedi, da nisi sama. 

Vendar je stvar v tem – v nasprotju s puberteto, matrescenca ni splošno priznana kot razvojni prehod. Vendar se kot mama soočaš z vsemi življenjskimi spremembami in veliko bolj zahtevnimi okoliščinami. Primanjkuje ti spanca, vse se učiš na novo, imaš velika pričakovanja, obenem pa skrbiš še za majhno, nemočno bitjece, medtem ko še vedno skrbiš in čuvaš sebe. Da se sploh ne dotaknemo tega, da se obenem moraš še vedno spoprijemati z vsakdanjim življenjem in opravili. In vse to ob zelo majhni opori in pomoči. 

Razvijaš nova znanja in spretnosti, na novo gradiš in obnavljaš odnose, prilagajaš se novemu načinu življenja. Obenem pa doživljaš in občutiš izgubo identitete, nenehno procesiraš različna čustva in žaluješ za življenjem, kot je bilo. Te spremembe in premiki marsikatero novopečeno mamo presenetijo. Ko si vzameš odmor in hočeš na družbenih omrežjih najti zaupnika ali nekoga, ki se počuti kot ti, naletiš samo na fotografije »popolnih« mamic. Tako se še počutiš bolj nesposobna in se ti zdi, da nič ne delaš prav.  

Večina se nas zaveda bioloških sprememb, ki se pojavijo, ko postaneš mama. Telesne spremembe, hormoni, strije. Vendar biti mama ni le fizični proces in izključuje mame, ki niso svojih otrok rodile same. Dr. Athan je s svojo raziskavo ugotovila, da matrescenca ni pogojena samo na matere, ki so rodile. Tudi mame, ki so otroke posvojile, jih imajo v rejništvu, so otroka dobile s pomočjo nadomestne matere, doživljajo isto. Ne glede na to, kako so postale mame, so izkušnje iste.  

Za vsako mamo je materinstvo zapletena mešanica občutkov. Srečna si, bojiš se, proslavljaš, doživljaš izgubo, veseliš se, izmučena si, naveličana vsega, si ponosna, čutiš se krivo in doživljaš vsa čustva, ki obstajajo. Na čase se zdi, da si v vrtincu, ki ga ne moreš nadzorovati. In tako enostavno se je izgubiti med tem, kako si si zamišljala, da bo materinstvo izgledalo, in resničnostjo, kako izgleda in kaj doživljaš. Čeprav je vse to normalno, se veliko mater še vedno s težavo in v tišini prebija skozi vsa čustva in prehod. 

Veliko jih ta »negativna« čustva skriva, saj so v nasprotju z materinstvom, ki si si ga zamišljala in ti je bilo predstavljeno. Nekatere to bitko s čustvi zamenjajo za poporodno depresijo. Vendar velikokrat temu ni tako.  

Obstaja spekter izkušenj med »popolno mamo« in globino poporodne depresije. Dr. Athan je prepričana, da ima lahko matrescenca in razumevanje le-te nekakšno zdravilno moč. Materam pomaga razumeti, da bodo imele dobre in slabe dneve ter vse vmes. 

Postati mama psihološko pomeni, da se na novo identificiraš in ponovno določiš vloge, ki jih igraš. Kdo si, kaj ti je pomembno in kako se poistovetiš z drugimi je pod vprašajem, vse je potrebno na novo opredeliti. Dr. Athan to poveže z igro kart, kjer vseh 52 kart nekdo vrže v zrak in zdaj ležijo razmetane po tleh, ti jih pa moraš pobrati in ugotoviti, kaj pomenijo in kako jih razporediti. Tvoje življenje, kot si ga poznala, je teh 52 kart. Na tebi je, da jih spet urediš v neko celoto in narediš red. 

Zmedena boš, vendar dr. Athan to enači z metuljem, ki je še vedno v bubi. »Krila morajo pritiskati in predreti bubo. Ob tem metulj postaja vedno močnejši. Potrebuje oporo, vendar ga ni potrebno rešiti. Isto je pri procesu, ko postajaš mama … za to je potreben čas,« pravi dr. Athan. 

V nadaljevanju je naših 10 nasvetov, kako se spoprijemati s tem prehodom v materinstvo:

1. Seznani se s pozitivnimi strategijami za reševanje problemov.
   
2. Obdaj se z močno socialno mrežo – skupino mamic, družino, istomislečimi mamami, ki so v podobni situaciji. 
   
3. Zastavi si realne cilje – ne moreš imeti čiste hiše, obenem skrbeti za dojenčka, kuhati večkrat na dan ipd. zastavi si nizke cilje, ki so dosegljivi, vse ostalo je le dodatni plus. 
   
4. Obdaj se z ekipo, ki te bo podpirala in razumela, kako zahtevno je biti mama, ki bo predvidevala tvoje potrebe in ti bo pomagala, ko boš to potrebovala. 
   
5. Izogibaj se pretirani izolaciji – hitro se navadiš na daljša obdobja, ko si sama z otrokom med štirimi stenami, hitro izgubiš perspektivo in zaupanje. Več časa, kot mine, bolj težki bodo ponovni socialni stiki, hitro lahko čisto izgubiš občutek za druženje. 
   
6. V prvi vrsti si ti – tako se boš vsaj na pol počutila normalno. Vzemi si čas zase, ukvarjaj se z dejavnostmi, v katerih si včasih uživala – četudi misliš, da je to sebično, verjemi, da si je pomembno vzeti čas samo zase. 
   
7. Zaupaj sama sebi – ti najbolje poznaš svojega otroka. Zaupaj v svoje sposobnosti. Z otrokom preživiš 24 ur na dan, vsaki dan, ti si tista, ki pozna njegov jok, rutino, navade … Zaupaj si!
   
8. Sprejmi, da je življenje zdaj drugačno – tempo življenja, dojemanje drugih, zmožnost narediti in končati določene stvari … vse se bo obrnilo na glavo. Sprijazni se s tem in se zavedaj, da je to samo eno obdobje, vse bo minilo.
   
9. Vzpostavi rutino. Vsak človek potrebuje neko rutino – tudi tisti, ki trdijo, da rutine nimajo, jo na nek način imajo. Rutino imamo zjutraj, ko vstanemo, zvečer, ko gremo spat, ipd. Naredimo si nekakšen urnik in v vsakdan vnesimo okvirno strukturo. Vsake toliko je le-to potrebno spremeniti, da ni vse monotono.
   
10. Bodi optimist – zapomni si, da ne moreš kontrolirati vsega, še posebej ne moreš kontrolirati otrokovih potreb. Samo zato, ker hočeš ti spati ob 9.30, to ne pomeni, da bo spal tudi tvoj otrok. Tudi obiski ne potekajo vedno tako, kot si želiš, zato vse to sprejmi, nasmej se in se zavedaj, da je jutri nov dan. In da ne moreš vsega kontrolirati. 

Prehod je težak, zato se ne sekiraj, prizanesi si, bodi nežna sama s sabo. Če ti je težko, se pogovori in ne zadržuj vsega v sebi. Nisi sama.