Kaj je sindrom policističnih jajčnikov

Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) je pogosta endokrina motnja. Prizadene od 6 do 10 odstotkov žensk v rodnem obdobju. Zadnja epidemiološka opažanja žal razkrivajo, da pogostnost bolezni narašča sorazmerno z epidemijo debelosti, kar zagotovo mora prižgati vse rdeče lučke vsakomur, ki se s to boleznijo srečuje bodisi osebno ali profesionalno.

Pri ženskah s PCOS površino jajčnikov prekrijejo ciste, ki motijo normalno delovanje jajčnika in hormonov tako, da otežujejo ali celo preprečujejo ovulacijo. Posamezni folikli ne dozorijo dovolj in iz njih se ne izloči jajčna celica. Ženske s PCOS imajo višje ravni moških spolnih hormonov, neredne ovulacije in s tem manjšo verjetnost zanositve, predvsem pa večje tveganje za razvoj motenj v presnovi glukoze (neobčutljivost celic na inzulin oz. inzulinska rezistenca, sladkorna bolezen tipa 2, presnovni sindrom) in srčno-žilnih bolezni. Zakaj pride do bolezni, še ne vemo; kaže, da gre za preplet vplivov genetike in življenjskega sloga.

Diagnostičnih kriterijev je več, v zadnjih 15 letih so v uporabi rotterdamska diagnostična merila:

• menstruacijski ciklusi daljši od 35 dni (oligomenoreja) ali odsotne menstruacije (amenoreja) oziroma oligoovulacija (3 do 4-krat letno) ali odsotna ovulacija (anovulacija)
• akne, pretirana poraščenost (hirzutizem), plešavost ali povečane vrednosti moških spolnih hormonov v krvi (ti pojavi so prisotni pri 60 do 80 % bolnic)
• ultrazvočno vidni policistično spremenjeni jajčniki.

Dodatno sta v diagnostične kriterije vključeni še dve pojavnosti bolezni:

• PCOS z znaki povišanih ravni moških hormonov, ultrazvočno vidnimi spremenjenimi jajčniki, ob rednih ovulacijah;
• PCOS brez povišanih ravni moških hormonov, z ultrazvočnimi znaki in z nerednimi menstuacijskimi cikli.

Zdravljenje PCOS

Čeprav tudi učinkovitega zdravila proti PCOS ni, je treba bolezen zdraviti na simptomatski ravni, saj nezdravljena lahko vodi v trajno neplodnost in zaostritev spremljajočih komplikacij, med drugim tudi nastanek raka maternične sluznice.

Terapije za motnje v menstrualnem ciklu:

• sprememba življenjskega sloga in zmanjšanje telesne mase
• oralna kontracepcija
• nadomestna hormonska terapija
• metmorfin

Terapije za izboljšanje plodnosti:

• sprememba življenjskega sloga in zmanjšanje telesne mase
• prenehanje kajenja
• dodajanje folne kisline
• načrtovanje družine čimprej (če gre za mlajšo bolnico)
• klomifen, metmorfin, zaviralci aromataz (letrozole), gonadotropinski preparati
• kirurški poseg (operativna laparoskopija)
• oploditev z biomedicinsko pomočjo

Terapija za hirzutizem:

• kozmetični ukrepi
• mazanje z eflornitinom
• farmakološka sredstva (oralna kontracepcija, antiandrogenska monoterapija, kombinacija obeh)

Terapija za srčno-žilne bolezni:

• sprememba življenjskega sloga in zmanjšanje telesne mase
• zmanjševanje tveganj za nastanek bolezni
• metmorfin kot možnost
• statini, vendar ti predstavljajo tveganje za poslabšanje presnovnih značilnosti PCOS (inzulinska rezistenca, motnje v presnovi glukoze, sladkorna bolezen tipa 2)

Kaj je jasno iz naštetega? Prvi in najsmotrnejši ukrep za bolnice s PCOS je zmanjšanje telesne teže oziroma  sprememba življenjskega sloga vključno s prehranjevalnimi navadami in uvedbo redne telesne aktivnosti.

PCOS in prekomerna telesna masa

V zgodovini diagnostike PCOS ni bil prepoznan presnovni moment te bolezni, je pa bilo jasno, da je veliko žensk s PCOS čezmerno hranjenih ali debelih. Debelost še dodatno poslabša klinično sliko: še poviša raven moških hormonov, hirzutizma, neplodnosti, še posebej pa poveča tveganje za inzulinsko rezistenco, sladkorno bolezen tipa 2 in srčno-žilne bolezni, prispeva pa tudi k psihološkim vidikom PCOS. Danes ugotavljamo, da je 30 % bolnic s PCOS predebelih, v razvitih državah je ta odstotek celo bistveno večji in se z epidemijo debelosti še povečuje: tudi do 70 % bolnic s PCOS je čezmerno hranjenih ali debelih.

Že 10 do 15-odstotno znižanje telesne mase lahko pomembno izboljša število ovulacij, plodnost in izboljša občutljivost celic na inzulin. Pri ženskah s PCOS je debelost še toliko bolj zaskrbljujoča, saj gre v večini primerov za poudarek na trebušni debelosti, torej zamaščenosti organov v trebušni votlini. Debelost na splošno je v zadnjih letih prepoznana kot bolezen tiho potekajočega vnetja: gre za prekomerno tvorbo vnetnih faktorjev, ki ohranjanjo stalno vnetje v maščobnem tkivu. Nekateri znanstveniki mislijo, da je prav to osnova, na podlagi katere se sčasoma razvije inzulinska rezistenca, posledično sladkorna bolezen tipa 2 in druge komplikacije.

Statistične analize kažejo, da ima 60 do 80 % žensk s PCOS inzulinsko rezistenco. Med debelimi bolnicami je ta odstotek alarmanten: 95 %. Težave z inzulinom lahko prispevajo k drugim značilnostim bolezni, kot so povečane ravni moških hormonov, anovulacije in srčno-žilne komplikacije, kar potrjujejo tudi raziskave, saj je inzulinska rezistenca v pomembno večjem deležu prisotna pri ženskah z višjimi ravnmi moških hormonov in nerednimi menstruacijskimi cikli, manj pri ženskah s povečanimi ravnmi moških hormonov, a rednimi menstruacijami (Jensterle in sod., 2007). Ne glede na to, kaj je resnični vzrok bolezni – inzulin in presnova glukoze sta očitno v jedru začaranega kroga vseh med sabo povezanih simptomov.

Zgovorno je, da se za zdravljenje PCOS uporablja zdravilo metmorfin. Metmorfin je zdravilo za zdravilo za sladkorno bolezen tipa 2. Zdravilo uravnava tvorbo glukoze v jetrih, posledično ugodno vpliva na pretiran inzulinski odziv in izboljša odzivnost celic na inzulin (zmanjšuje inzulinsko rezistenco). Pri ženskah s PCOS hkrati zmanjša raven moških hormonov in ugodno vpliva na ovulacijo oziroma menstruacijski ciklus. Metmorfin je brez dvoma učinkovito zdravilo, a vendarle le zdravilo z nekaterimi potencialno resnimi stranskimi učinki: omembe vredna sta možnost nastanka laktozne (mlečne) acidoze in dejstvo, da jemanje metmorfina lahko poslabša ali vodi v slabokrvnost.

V zadnjih letih z napredkom genetskih preiskav se nakazuje, da bi lahko na nastanek PCOS vplivala skupina genov, med drugim zadolženih za izločanje inzulina, za inzulinske receptorje in nekaterih drugih. Poenostavljeno rečeno: PCOS bi lahko bil oblika sladkorne bolezni.

Hujšanje, prehranska terapija

Vrnimo se k »zmanjšanju telesne teže in spremembi življenjskega sloga«. Uradna priporočila pri bolnicah s PCOS se ne razlikujejo od splošnih prehranskih priporočil in smernic oziroma priporočil za posameznike, ki morajo shujšati.

Ukrepi za spremembo življenjskega sloga

Čeprav je v zgornji tabeli nekaj čisto sprejemljivih trditev in čeprav – če se teh napotkov držimo – načeloma tudi delujejo, je dejstvo, da taki napotki ne dajejo vedno dolgoročnih rezultatov oziroma jih bolj kot ne dajejo redko. To so nasveti, ki jih od uradnih prehranskih organizacij poslušamo že od 70-ih oziroma 80-ih let dalje, epidemija debelosti in motenj na osi inzulin-glukoza pa je čedalje več. To pomeni samo eno: teh napotkov se je nemogoče držati na dolgi rok in vztrajno. Ali kot pravi kanadski zdravnik dr. Fung: »Očitno moramo še naprej ponavljati ene in iste nasvete o zgolj omejevanju energijskega vnosa! So ti ljudje nori? Ugotoviti moramo, da imamo s temi napotki zelo velike probleme: bolj kot se fokusiramo nanje, dlje smo od rešitve problema debelosti.«

Zakaj je tako, še ne vemo čisto zagotovo in točno, ampak analize genov na zelo velikih vzorcih kažejo, da je večina ljudi fiziološko neopremljena za visokohidratno prehrano. Ženske s PCOS so najbrž samo del ekstrema.

Kot smo videli pri metmorfinu, je za PCOS najbolj smiselen cilj umiriti inzulin, zmanjšati inzulinsko rezistenco in odpraviti motnje pri toleranci na glukozo. Vse te učinke lahko dosežemo brez zdravil, ampak samo z radikalno spremembo prehranjevalnih navad. Optimalna rešitev za bolnice s PCOS je ista kot za bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2: ketogena dieta oziroma na dolgi rok LCHF-prehranjevanje. Ketogena dieta, ki je strožja različica prehranjevanja LCHF (nizkohidratna visokomaščobna prehrana), je smiselna v začetku in je namenjena zmanjšanju telesne teže, začetni »ponastavitvi« vseh fizioloških dejavnikov, ki so del začaranega kroga, na sredini katerega je inzulin, na dolgi rok pa bi vsaka bolnica s PCOS optimalno živela z manj strogo obliko ketogene diete: prehrano LCHF. Prehrana LCHF pomeni popoln obrat od prej prikazanih smernic, saj večino energije, ki jo zaužijemo, dobimo iz maščob, vnos ogljikovih hidratov pa zmanjšamo na minimum in ga omejimo na hidrate iz zelenjave.

Potebuješ pomoč?

Če se tudi sama boriš s to boleznijo, priporočamo posvet z našim strokovnjakom Gašperjem Gromom. Piši mu na [email protected]

Viri:
ASTLEY, C.M., TODD, J.N., SALEM, R.M. in sod., 2018. Genetic Evidence That Carbohydrate-Stimulated Insulin Secretion Leads to Obesity. Clinical Chemistry, letn. 64, št. 1, str. 192.
BARTHELMESS, E.K. in NAZ, R.K., 2014. Polycystic ovary syndrome: current status and future perspective. Front Biosci (Elite Ed), letn. 6, št., str. 104-119.
FUNG, J. 2017. Why We’re Losing the War (On Obesity, Type 2 Diabetes, and Cancer). medium.com [online]. Available at: https://medium.com/personal-growth/why-were-losing-the-war-on-obesity-type-2-diabetes-and-cancer-66b15f50fb75.
JENSTERLE, M., JANEŽ, A., KOCJAN, T. in PFEIFER, M., 2007. Sindrom policističnih ovarijev – metabolični vidik. Zdravniški vestnik, letn. 76, št., str. 109-116.
LYDIC, M. in JUTURU, V., 2008. Dietary Approaches and Alternative Therapies for Polycystic Ovary Syndrome. Current Nutrition & Food Science, letn. 4, št. 4, str. 265-281.
TEEDE, H.J., MISSO, M.L., DEEKS, A.A. in sod., 2011. Assessment and management of polycystic ovary syndrome: summary of an evidence-based guideline. Med J Aust, letn. 195, št. 6, str. S65-112.

Avtor: Gašper Grom, dipl. dietetik, svetovalec za prehranjevanje LCHF/ketogeno dieto / Objavljeno dne 6. 9. 2023