Če je tvoj otrok čustveno in fizično občutljiv, je lahko sočutnež (empat). Predstavljamo ti nekaj lastnosti sočutnežev in nasvetov, kako lahko prilagodiš vzgojo, da boš najbolje podpirala svojega otroka in njegova čustva.


“Ko je bila hči stara nekaj tednov, sem jo peljala na druženje novopečenih mamic v kavarno. Ko so ostali novorojenčki mirno spali ali se dojili, je moja hči kričala. Odnesla sem jo ven, kjer se je takoj pomirila. 

Ko je bila stara 2 leti, se je njena občutljivost samo še povečala. Bila je posebna. Imela je namišljenega prijatelja, bila je izbirčna glede oblačil in hrane, rada je bila zunaj – še posebej na plaži. Njeno obnašanje je bilo bolj »intenzivno izraženo« kot pri drugih otrocih njene starosti.  

Peljala sem jo k pediatru, kjer so ji odkrili motnjo senzorne integracije in kasneje še anksioznost. Peljali smo jo na terapijo, kjer se je naučila, kako se s tem spopadati in narediti svet bolj obvladljiv.

Tudi kasneje, ko se je naučila spopadati z boleznijo, sem sumila, da je za tem še več, kot le ta preprosta diagnoza. Začela sem raziskovati, kaj pomeni biti sočutnež. Moja hči ima vse znake sočutneža. Zato sem prilagodila svojo vzgojo, saj jo lahko le tako najbolje podpiram.” – Mamica Laura

Kdo je sočutnež?

»Biti sočutnež ni isto kot oseba, ki je empatična,« pravi Antesa Jensen, strokovnjakinja za čustveno inteligenco iz Seatla, ki trenutno živi na Danskem. »Empatija je sposobnost čutiti, kar čutijo drugi ljudje. Biti sočutnež pomeni, da čustva drugih ljudi čutiš, kot da bi bila tvoja.«

Shana Feibel, psihiatrinja in docentka na Medicinski fakulteti Univerze v Cincinnatiju, dodaja, da »sočutneži velikokrat čutijo, kar čutijo drugi. Če vidijo, da drugi trpijo, lahko začnejo trpeti tudi sami.«

Biti sočutnež ni diagnoza po specifikaciji, ki jo strokovnjaki za duševno zdravje uporabljajo za diagnosticiranje duševnih bolezni. Vendar so raziskave pokazale, da je 1–2 % populacije sočutnežev. 

Obstajata dve skupini sočutnežev – fizični sočutneži in čustveni sočutneži – in neskončno število podkategorij. Fizični sočutneži občutijo energijo, simptome in bolečino drugih, kot da bi bila njihova. Dr. Fiebel pravi, da lahko sočutneži »doživljajo tudi somatske simptome, kot so glavoboli, bolečine v trebuhu in driska.« Vendar se pogosteje govori o čustvenih sočutnežih. »Sočutneži so kot čustvene gobice, ki po navadi vpijejo stres sveta, stres svojih staršev in stres prijateljev,« pravi Judith Orloff, dr.med., psihiatrinja in avtorica knjige Vse kar morate vedeti, če ste empat.

Znaki, da je tvoj otok sočutnež

Bila sem skeptična o ideji »sočutnežev«, dokler ni začel hčerin terapevt z njo govoriti o njenem »zlatem srcu«, ki občuti čustva vseh.  Za mojo hči, ki je sedaj stara 6 let, je bila njena zmožnost, da čuti bolečino, veselje, anksioznost, glavni znak, da je sočutnež. Prav tako je zelo občutljiva na zunanje dražljaje, kot so močni okusi, množica in neprijeten vonj. Njena namišljena prijateljica Janie jo še vedno obišče, najbolj srečna pa je ob vodi. Zelo hitro se utrudi in še vedno podnevi drema. Ona in naš pandemični kuža imata posebno vez in vsaki dan skupaj dremata. Vse to je smiselno in so eni izmed znakov sočutnežev. Spodaj so našteti štirje glavni znaki sočutnežev.  

1. Občutljivost

Najpogostejši znak, da je tvoj otrok sočutnež, je občutljivost – tako fizična kot psihična. Pogosto kažejo veliko znakov zelo občutljive osebe, kot so pretirano občutljivost na etikete v oblačilih ali občutljivost na glasne zvoke. Sočutneže lahko hitro prizadeneš, vendar lahko imajo tudi nenavadno zreli vpogled v svet.

2. Potreba po dodatnem času za sebe

Drugi znak je občutek, da se razlikuje od drugih otrok. Dr. Orloff pravi, da potrebuje »majhen otrok veliko časa za sebe in ima velikokrat tudi namišljene prijatelje«. Tako je tudi moja hči. Starejši otrok je »lahko samotar ali pa se raje druži samo z najboljšim prijateljem ali le nekaj ljudmi.« Pravi, da sočutneži ne marajo ekipnih športov. 

3. Intenzivno čutenje bolečine drugih

Vsak otrok je razburjen, če vidi koga, ki se muči, vendar je to občutenje pri sočutnežih še posebej intenzivno. Na primer pri ustrahovanju. »Tudi če niso ustrahovani, bo za njih težko, ko bodo videli, da se to dogaja,« pravi dr. Feibel. »Starejši otroci lahko zaradi tega postanejo bolj anksiozni in/ali depresivni. Lahko se tudi bolj osamijo in celo postanejo razdražljivi in muhasti. 

4. Težko izražajo čustva

Sučutneži se zelo težko umirijo. Po čustveno stimulativnem dnevu traja mnogo dlje, da se umirijo, kot pri drugih otrocih. »Lahko so zelo utrujeni in izčrpani, zlasti po šoli,« pravi dr. Feibel.

Kako vzgajati sočutneža

Vzgajanje sočutneža je lahko zelo utrujajoče, še posebej če si sam občutljiv ali si sočutnež. Jensen pravi, da se sočutneži »po navadi prvo vživijo v čustva drugih in jih hočejo obravnavati in kontrolirati, šele nato se posvetijo lastnim občutenjem.« Kliše o tem, da moreš najprej kisikovo masko nadeti sebi, še posebej velja pri občutljivih ljudeh. 

Pomagaj mu uravnavati stres

Nauči svojega otroka, kako se naj pomiri. Terapevt je mojo hčer naučil nekatere tehnike globokega dihanja. Pozanimaj se pri pediatru ali otroškem psihologu in pridobi več informacij o različnih načinih sproščanja. Poskrbi tudi za svoj nivo stresa. Samo takrat, ko si mirna, lahko skrbiš za svojega sočutneža. Naj ne občuti tvojega stresa.

Nauči ga postaviti meje

Jensen pravi, da imajo sočutneži »veliko srce,«, zaradi česar lahko »težko postavijo meje ali preprosto zavrnejo določene zahteve in prošnje.« Spodbudi svojega otroka, da med odraščanjem postavi zdrave meje in ga nauči, da naj posluša sebe. Utrjuj to vedenje.

Naj ne ima prenatrpanega urnika

Ne pretiravaj z urnikom. »Otroku daj dovolj časa za sebe in ne pretiravaj z aktivnostmi,« pravi dr. Orloff. V današnjem času je to mogoče težko, vendar je v redu, da je otroku včasih dolgčas. Ko je hči hodila v vrtec, nisem načrtoval nobenih dodatnih dejavnosti. Nekateri njeni prijatelji so imeli po šoli ure klavirja in plesa, mi pa smo bili bolj veseli, ko smo se igrali na igrišču ali brali doma.

Naj ne bo hrupno

Čim bolj omeji glasne dejavnosti in množico. Dr. Feibel pravi, da bodo sočutneži »morda morali hoditi v trgovine v času, ko je manj ljudi, in se izogibati koncertom ali množicam.« Moja hči ima težave z rojstnodnevnimi zabavami v hišah prijateljev, zato včasih že naprej povem staršem in jih opozorim, da bomo morda morali nenadoma oditi. Med igralnimi uricami ali zabavami smo si vzeli tudi odmore, da smo se umirili in pocrkljali.

Podpiraj ga

»Spodbujaj njegovo občutljivost in ga nauči, kaj pomeni biti sočutnež,« svetuje dr. Orloff. »Ne govori mu, da je preveč občutljiv in da se mora spremeniti.« Poudarja, da jemlji občutenje svojega otroka kot dar. Dodaja: »Veliko se pogovarjajte o občutljivosti in otroka podpiraj. Povej mu, da se lahko kadarkoli pogovori s tabo.«

Obkroži ga s pozitivnostjo

Na koncu se obkrožite z ljudmi, ki dajejo tebi in tvojemu otroku pozitivno energijo. Tvoj sočutnež ti bo hvaležen za vso podporo in vse, ki ga podpirajo. Moja hči je imela odlične predšolske izkušnje. Vzgojitelji so jo razumeli in so prepoznali, ko je bila preobremenjena. Ko je bil čas za počitek, so ji zgradili utrdbo iz preprog, da se je lahko umaknila v svojo jamo.

S pomočjo izobraževanja, vaje in veliko crkljanja sem spoznala in začela razumeti mojega sočutneža. Včasih se s težavo sooča s svetom. Vendar je najbolj ljubeči človek, ki sem ga kdaj spoznala. Če imaš doma sočutneža, si verjetno izčrpana, ampak tudi tako zelo zelo srečna.

Avtor: Uredništvo Nosečke

Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe. Več informacij v Splošni pogoji.

Podobni članki