Po eni strani je bilo vse tako enostavno. Dobili smo dojenčico in imeli smo jo radi. To je bila ena stran. Druga stran pa je v celoti pripadala njenim staršem, ki so bili odgovorni za vse. Hitro sem se naučila, da imam lahko svojo vnukinjo na smrt rada, ampak vseeno nimam besede pri ničemer. Bila je moja, ampak ne zares moja. Čeprav je to popolnoma naravno in me ne bi smelo šokirati, me je. (Ok, priznam, da sem se na trenutke obnašala preveč ukazovalno, ampak vseeno.) Starši smo navajeni sprejemati odločitve in ko to vlogo pri naših vnučkih dobijo naši odrasli otroci, je včasih težko. Kupila sem si knjigo, ki mi je pomagala sprejeti mojo novo vlogo. Tukaj je nekaj smernic, ki pomagajo.

1. Zadržite se.
Tudi če ste strokovnjak in ste napisali že 13 bestsellerjev o starševstvu, bodo vaši odrasli otroci predvidevali, da ne veste ničesar o vzgoji. Vaši nasveti in mnenja ne bodo dobrodošli, če ne bodo zanje prosili sami. (Pa tudi v tem primeru včasih ne želijo zares slišati vašega mnenja.) Ne nastopite premočno.

2. Svojega vnučka boste imela radi kot svojega – ampak ne pozabite, da pravzaprav ni vaš.
To me je na začetku zmedlo. Ko se je moja vnukinja rodila sem bila v porodnišnici in zdelo se mi je, da smo vsi skupaj ena velika srečna družina. Ampak ni bilo tako. Mladi mamici in očku sem se morala prikupiti. Seveda so me imeli radi, ampak ali so mi zaupali? Na začetku sem se počutila, kot da sem na avdiciji in se moram dokazati, da sem sposobna biti babica. Sem jo držala pravilno? A nisem vedela, da se novorojenčka nikoli ne položi na trebušček? Šele čez čas so mi začeli zaupati in to zaupanje sem morala vsake toliko upravičiti.

3. Držite se pravil staršev.
Pravila o vzgoji in skrbi za otroka se z vsako generacijo spremenijo. Če bi poslušala svojo mamo, bi svojega dojenčka morala pestovati samo med hranjenjem in niti sekundo dlje, saj bi sicer postal popoln mamin sinček. Sodobni starši so na tekočem z vsemi vzgojnimi metodami, stari starši pa nismo. Kengurujčki? Poganjalčki? Kaj je to?

4. Sprejmite svojo vlogo.
Če ste mama mladega očka, morda sprva ne boste imeli enakega dostopa do vnučka kot ga ima mati mlade mamice. V večini družin igrajo ženske na začetku največjo vlogo pri novorojenčku in pogosto se za pomoč obrnejo k svoji mami. To ni nič hudega – razen, če boste vi mislili, da je. Vaš vnuček bi imel rad tudi vas. V resnici so vsi stari starši v nevarnosti, da jih bosta mlada starša oddaljila, če ne bodo spoštovali pravil. Svojo vlogo sprejmite kot stransko – ne nastopajte preveč, dokler niste na vrsti. In tudi takrat se držite njihovih pravil.

5. Ne bodite presenečeni, če bo prišlo do sporov.
Veliko starih staršev občutek tekmovalnosti z drugo babico in dedkom spomni na čas srednje šole. To še posebej drži zdaj, ko je toliko razdrtih družin. Poleg tega pa so nekateri stari starši nagnjeni k pretiranemu nakupovanju in vnučka zasipavajo z darili, ali pa živijo bližje mladi družini. Ne glede na vse, bosta vaša dobra volja in lepo obnašanje segla daleč. Srce je sposobno ljubiti veliko ljudi hkrati in večina nas je sposobnih premagati začetno ljubosumje in najti svoje mesto. (Seveda na skrivaj vsi upamo, da nas imajo vnučki najraje. Saj smo le ljudje.)

6. Imejte svoje življenje.
Včasih me je popolnoma prevzela skrb za mojega sina in njegovo družino; včasih pa me je moja močna želja, da bom ves čas nepogrešljiv del njihovega vsakdana, zaslepila in sem pozabila na stvari, ki so me osrečevale. Zato se zdaj držim mantre ”Oni imajo svoje življenje, jaz pa svoje.” Zelo smo si blizu in zelo smo povezani, ampak smo vseeno ločeni. Meje, meje, meje.

7. Znebite se vseh pričakovanj.
Ko se je moja vnukinja rodila, sem živela le ulico stran. Pri njenih dveh mesecih pa so se preselili v drugo državo. To me je popolnoma strlo in vsa moja pričakovanja, da bom velik del njenega življenja, so se podrla. Šele ko sem se znebila vseh svojih pričakovanj (kar je trajalo kar nekaj časa), sem ugotovila, da še vseeno čutim močno vez z vnukinjo in ona z mano. Zdaj jo z možem obiskujeva, ko le lahko, vmes pa se pogovarjamo preko Skypa in telefona. Ne moremo se izogniti raznim spremembam načrtov in naši odrasli otroci pišejo zgodbo svoje družine. Kdo bi si mislil, da imamo babice toliko priložnosti za osebno rast?

Dobra plat tega, da nismo več glavni, je to, da tudi odgovorni nismo več za vse. To se pa včasih zdi, kot da so nam povedali, da nam od zdaj naprej nikoli več ni treba jesti zelenjave, le še sladice – in še to samo tiste najslajše.

Članek je napisala Barbara Graham, kolumnistka spletne strani www.grandparents.com