Vse se je začelo in končalo 5. marca 2017, točno dva tedna pred predvidenim rokom. Najbolj zanimivo je to, da sem sama sebi, detecu in svojim bližnjim zadnje trimesečje stalno govorila, da naj s prihodom na svet počaka vsaj do 4. marca, potem pa ima prosto pot. Začelo se je okrog tretje ure zjutraj, ko sem morala na stranišče, ker me je napenjalo. V razmaku 15 minut me je napenjanje prebudilo še nekajkrat. Ura je bila že okrog pete zjutraj, ko sem prvič pomislila, da bi to lahko bili popadki. Pa vendar je bilo vse skupaj tako čudno. Bolečino ob popadkih sem si vedno predstavljala drugače, v spodnjem sprednjem delu trebuha. Vsi so me vedno učili, da je podobna menstrualnim krčem. Mene pa je mučila bolečina zadaj podobna zaprtosti in napenjanju.

Poleg tega se mi je zdelo prekmalu za začetek spontanega poroda, pa tudi bolečina se mi je zdela premila, čeprav je bila zelo neprijetna in boleča. Vmes me je celo jezilo, kako mi lahko ravno v času pred predvidenim datumom poroda tako močno nagaja prebava. Preležala sem do 7ih zjutraj, nato sem vsa neučakana vstala in opravila nekaj klicev, da bi izvedela ali so to lahko popadki. Odgovora nisem dobila, saj je bila opisana bolečina vsem nepoznana. Vendar se napenjanje ni ustavilo, sledilo si je enakomerno na 8 do 10 minut. Bolečina se je vsako uro stopnjevala. Nanjo sem se morala vedno bolj osredotočiti in jo na rahlo predihati.

Z možem sva se po nasvetu prijateljice odpravila na sprehod. Vsa v svojem svetu sva hodila in hodila, se ob popadku ustavila in ob tem pozabila, da morava priti nazaj domov. Po nenačrtovanem eno urnem sprehodu, kjer mi je postalo jasno, da so to pravi popadki, sem šla že precej utrujena pod tuš. Pod tušem so se popadki spet nekoliko umirili in v miru sem pojedla kosilo, ki ga je med tem na hitro pripravil mož. Odločila sva se, da je zadnji čas, da se odpeljeva do porodnišnice in izveva, kaj se z mano dogaja. Čeprav sem si močno želela roditi v Jesenicah, se mi je v tistem trenutku dvourna vožnja zdela “misija nemogoče”.

Popadki so se namreč okrog dveh popoldan že vrstili na 4 do 5 minut po 1 minuto. Strah me je bilo, da mi bo vožnja prenaporna in preveč tvegana in sem se zato že skoraj vdala, da bom rodila v Šempetru pri Gorici. Vendar sem ob spodbudi moža iz nekje načrpala moč in voljo, da poskusiva priti do Jesenic. Mirila me je misel na to, da sem prvorodka in da imam zato še dovolj časa, morda celo še preveč. Hkrati me je še vedno navdajal strah, da se bova v Jesenice pripeljala zastonj in naju bodo poslali domov. Hvala Bogu, da je bila nedelja in sva tako lahko pot v Jesenice vzela kot nedeljski izlet.

Popadki so se v avtu vrstili na 3 – 4 minute in tik pred Jesenicami sva se morala ustaviti, ker je bilo zame preveč. Po par vdihljajih svežega zraka sem se počutila bolje in v porodnišnico sem prišla s popadki na 3 minute po 1 minuto. Odprta sem bila tri centimetre, glavica je bila že zelo nizko. Besede zdravnika »naša ste« so mi pobožale dušo. Začutila sem močno olajšanje, da nisva prišla zaman in da je ta čudna bolečina res popadek. Hkrati s tem pa me je bremenil tudi strah, koliko časa bo vse skupaj še trajalo, če sem se od treh zjutraj do 17h odprla zgolj 3 cm. V porodnišnici so predlagali, da greva z možem najprej ven na sprehod in kaj pojest. In sva šla res. V bližnji slaščičarni sva naročila kavo, mož pa še kremšnito 🙂 Vendar so bili moji popadki že tako intenzivni, da nisem mogla sedeti pri mizi, temveč sem večino časa preživela na wc-ju.

Pot nazaj do porodnišnice je bila močno naporna, saj so se popadki začeli vrstiti na dve minuti. Komaj sem naredila nekaj korakov, že sem se morala opreti na moža in sredi ulice predihati že precej močen popadek. Vsekakor posebno doživetje, čeprav se takrat, v tistem stanju, popolnoma nič ne obremenjuješ s tem, kaj si ljudje okoli tebe mislijo 🙂 Po ponovnem merjenju CTG-ja, ki sem ga opravila stoje, so me takoj napotili v porodno sobo. V roku 2 ur, kolikor je trajalo najino pohajanje, sem se odprla že za 7 cm! To me je precej spodbudilo in začela sem verjeti, da bom rodila še danes.

V porodni sobi sem si privoščila pol urni tuš. Topla voda je name vplivala zelo blagodejno in mi lajšala bolečino. Intenziteta je bila že zelo visoka, bila sem popolnoma v svojem svetu. Brez razmišljanja in občutka za čas sem sledila predlogom babice in se predajala dogajanju v mojem telesu. Intenziteta bolečine me je popolnoma preplavljala. Kleče in opirajoč se na posteljo, sem slišala glas babice, da če čutim, že lahko pritisnem. To me je znova spodbudilo, ker je bil to znak, da sem že tik pred iztisom, vendar sama še nisem čutila te potrebe. In prav trenutki pred iztisom so bili zame najtežji in najbolj boleči. Potem, ko mi je odtekla voda, je bolečina postala neznosna in kmalu zatem sem bila na robu obupa, da tega ne bom zmogla. Vsule so se mi solze, skoraj sem se že vdala. Popadel me je strah, da nisem dovolj močna za iztis. Takrat sem resnično potrebovala ob sebi moža in babico. Brez njiju, njunih spodbud in zaupanja vame, ne bi zmogla iti naprej.

Spomnim se, da sem hrepenela po hladnem tušu in hladni obkladki, za katere sem prosila moža, so mi deli noro dobro. Sila je bila ogromna, vendar za iztis, kar nisem našla moči in občutka. Babica me je že kar nekaj časa pregovarjala, da se uležem na bok, vendar sem se tega močno bala. Na koncu sem le pristala na njen predlog in ležeč na boku sem končno začutila moč za iztis. Po nekaj potisih se je okronala glavica. Prosila sem, če se je lahko dotaknem in to mi je dalo ponovno ogromno zagona in moči. Kljub neznosno žgoči bolečini ob raztezanju, sem iz vseh globin zbrala moči in na svet je ob 22.15 pokukala deklica Julija. Na kratko je zajokala, se s popolnoma odprtimi očmi zazrla vame in nato vsa umirjena dve uri doječa preležala na mojih prsih.

Vame se je naselila nepopisna sreča in neizmerna hvaležnost. Doživela sem preprosto čudovit porod. Povsem spontan, naraven, fiziološki. Brez raztrganega presredka. V intimnem vzdušju polnem zaupanja in varnosti. Skupaj z možem in ob podpori čudovite babice.

Avtor: Ana Uršič, ursicana.wordpress.com / Objavljeno dne 4. 6. 2018