Naša zgodba z atopijskim dermatitisom in alergijami pri sinu se je začela zelo kmalu po njegovem rojstvu. Že pri starosti treh tednov so se mu po obrazu začeli pojavljati majhni izpuščajčki podobni mozoljčkom, nato pa so se ti iz tedna v teden počasi razširili po vsem telesu. Čeprav sem sama že tam od meseca in pol dalje nekje globoko v sebi čutila, da gre tokrat za nekaj več kot zgolj za navadno čiščenje kože, smo si vsi skupaj kar precej časa zatiskali oči in močno upali, da gre zgolj za zelo močno in dolgotrajno čiščenje kože, ki bo tja do treh mesecev slej kot prej izginilo samo od sebe.

Ampak, žal, ni bilo tako. Namesto da bi se stanje sinove kože iz tedna v teden izboljševalo, se je ves čas slabšalo. Pri zgolj dveh mesecih in pol je zato posledično v trenutku padla diagnoza atopijski dermatitis. Postavljeni diagnozi je sledilo preiskušanje tisoč in ene kreme za nego atopijske kože, raznorazne kopeli ter vsakodnevno jemanje probiotičnih kapljic in vitamina D3. Poleg tega sem se po posvetu s pediatrinjo kot doječa mati dober mesec dni držala tudi diete brez sledov kravjega mleka, čeprav o kakršni koli alergiji v tem času ni bilo ne duha ne sluha. Tako krvni testi kot bioresonanca opravljena v razponu dveh mesecev namreč nista pokazala popolnoma ničesar.

Vse tja do 6 meseca starosti smo se tako brez večjega uspeha borili s suho in hrapavo kožo polno izpuščajev. Nato pa se je z odhodom na morje iz danes na jutri zgodil pravi preobrat. Zgolj po treh dneh našega obmorskega oddiha so se začeli izpuščaji počasi manjšati in izginjati, nakar je v roku dobrega tedna koža postala gladka in mehka na otip. Na presenečenje nas vseh pa takšna koža – kot se za dojenčka spodobi – ni ostala le za čas našega dopustovanja, ampak se je obdržala vse do konca decembra. V vsem tem vmesnem času, to je dobrega pol leta, sin s kožo ni imel nobenih večjih težav. Le tu in tam se mu je na notranji strani zapestja naredila nekoliko hrapava koža, ki pa je vmes vedno izginila. V tem času razen precejšne nespečnosti prav tako nismo zaznali nobenih drugih očitnih znakov, ki bi nakazovali na težave povezane z alergijo. Ves ta čas sva zato oba (tako jaz, kot doječa mati, kot sin, ki se je uvajal v gosto hrano) jedla vse, brez kakršne koli izjeme.

Izpuščaji so se ponovno vrnili

Nato pa se je točno čez leto dni zgodba ponovila. Iz tedna v teden je sinova koža postajala vse bolj suha in hrapava ter polna izpuščajev. Po opravljenih alergijskih testih pa smo tokrat vsi skupaj doživeli pravi mali šok. Testi so namreč pokazali malo morje različnih alergijskih reakcij, med njimi tudi  številna prehrambena živila, ki sva jih oba s sinom brez kančka slabe vesti skozi vse leto pridno uživala (jabolka, oreški, rdeče meso in kravje mleko). Čeprav smo bili vsi skupaj po eni strani nad rezultatom pošteno presenečeni, smo bili hkrati tudi veseli, ker smo končno dobili oprijemljiv razlog, od kje izvirajo pri sinu težave s kožo. Pot se je razjasnila, zaradi česar sva oba s sinom začela z dieto.

Že po tednu dni, odkar sva oba s prehrane izločila vse ugotovljene alergene s kravjim mlekom na čelu, se je sinova koža občutno izboljšala. Po mesecu dni diete so izginili skoraj vsi izpuščaji po hrbtu, pa tudi koža po telesu ni bila več suha in hrapava. Edina sled od prej močno problematične kože, ki je ostala, je bilo suho, hrapavo in občasno rdeče področje na notranjih pregibih zapestja in kolena. Tu in tam se mu je pojavil tudi kakšen manjši izpuščajček na hrbtu in za ušesom, vendar vsakič v povsem obvladljivi in kratkotrajni obliki.

Izkušnja z Enterosgelom

V tej naši borbi z atopijskim dermatitisom in alergijami sem tako pred dobrim mesecem dni naletela na Enterosgel, ki je po pričevanju številnih strokovnjakov in mamic učinkovit tako pri prebavnih težavah kot tudi alergijah ter dermatisih. Sprva sem bila sicer za njegovo uporabo pri komaj leto in pol staremu malčku, ki se še vedno doji, nekoliko skeptična. Verjamem namreč, da je organizem tako majhnega otroka v osnovi izjemno čist, zaradi česar najprej nisem videla nekega večjega smisla v njegovem razstrupljanju, vendar sem se nato po posvetu s pediatrinjo in farmacevtko odločila, da ga vseeno preiskusim, in sicer predvsem v smislu dodatne podpore šepajočemu imunskemu sistemu.

K odločitvi za kuro z Enterosgelom so me tako na koncu prepričale tri stvari. Prva in ključna je ta, da Enterosgel bazira na naravnem siliciju in je brez sladkorja, glutena, laktoze in maščob, zaradi česar je primeren tudi za alergike. Drugo je dejstvo, da se gel v telo ne absorbira. Tretje pa to, da gel tudi sicer telesu v ničemer ne škodi, ker deluje izključno samo kot pametna spužva, ki na svojo površino veže zgolj slabe snovi (strupene snovi, patogene bakterije, njihove izločke in alergene) in jih nato iz telesa izloči, medtem ko dobrih snovi nase ne veže.

Doziranje Enterosgela pri otrocih

Otroci stari od enega do treh let naj bi zaužili eno čajno žličko (cc. 5g) gela trikrat na dan. Gel je priporočljivo zaužiti 1,5 ure pred obrokom ali 1,5 ure po obroku, pri čemer se ga lahko vmeša v 0,5 – 1 dl vode ali mlačnega čaja ali pa se ga zaužije kar na žlico ter se ga nato splakne z vodo. Sliši se precej enostavno, vendar je pri tako majhnih otrocih vse prej kot to. Največji izziv pri kuri z Enterosgelom je bilo tako v našem primeru vsekakor ravno njegovo doziranje. Čeprav je gel brez okusa, vonja in barve, je njegova struktura mokasta in zaradi tega ne preveč prijetna za uživanje.

Tako sem se praktično cele tri tedne, kar je trajala naša kura, ukvarjala predvsem s tem, kako sinu podtakniti gel, da bo vsega zaužil. Če sem mu ga vmešala zgolj v vodo ali čaj po priporočenih navodilih, se ni namreč nikoli zgodilo, da bi popil vse. Kakor hitro pa sem količino tekočine zmanjšala, pa je le ta takoj pridobila gelasto mokast priokus in sinovemu želodčku že na daleč ni več dišala. Najbolj uspešna metoda na koncu je bila ta, da sem sina ponavadi vsaj enkrat na dan uspešno pretentala, da je pojedel gel kar na surovo in ga nato poplaknil z vodo ali pa sem mu ga vmešala v kakšen bolj sladek in kremast napitek. 

Ne glede na to, da je bilo doziranje gela en dan bolj uspešno kot drugi, pa smo že zgolj po štirih dneh opazili njegovo delovanje. Njegov učinek se je najprej in najmočneje pokazal prav na sinovi prebavi. Pred tem je bilo namreč njegovo blato po strukturi precej mehko, odvajal pa ga je praktično po vsakem obroku. Nato pa je z uživanjem gela blato postalo bolj čvrsto in kompaktno, odvajanje pa manj pogosto, največ dva do trikrat dnevno.

Koža se je občutno izboljšala

Po tednu dni uživanja gela je nato sledilo tudi rahlo poslabšanje dermatitisa. Ker smo bili s to možnostjo že na začetku kure seznanjeni in nanjo torej tudi pripravljeni, nas ponoven pojav izpuščajev po hrbtu ni pretirano skrbel. Nenaden »izbruh« izpuščajev je izgledal tako, da so se po hrbtu začeli pojavljati številni izpuščaji, ki pa so k sreči ostali le v začetni, mili in blagi obliki, ter nato v naslednjih nekaj dneh brez kakršne koli posebne nege tudi povsem izginili. To je bil torej v drugem tednu kure poleg izboljšane prebave še en zelo očiten znak, da se v telesu vendarle dogajajo spremembe na boljše.

V tretjem tednu kure kakršnih koli drugih večjih posebnosti ni bilo zaznati. Koža v predelu pregibov zapestja in kolena je namreč skozi ves čas precej nihala. Prvi teden ni bilo opaziti nobenih sprememb. V času splošnega poslabšanja dermatitisa se je prej samo suha in hrapava koža pordečila, nato pa je proti koncu drugega tedna spet izgubila na barvi. Počasi se je tudi nekoliko manjšalo njeno hrapavo področje, vendar ni nikoli povsem izginilo. Zelo verjetno bi za njeno popolno izginotje morali s kuro vztrajati še kakšen teden več, ampak se nam to ni zdelo smiselno, saj je bila koža povsod drugje po telesu povsem čista in mehka, hrapav predel v pregibih pa nemoteč.

Torej, če za zaključek na kratko povzamem našo izkušnjo z Enterosgelom, jo ocenjujem kot uspešno in vredno truda. Poleg bolj urejene prebave ter čistejše in mehkejše kože, je bil sin ves čas uživanja Enterosgela popolnoma zdrav, presenetljivo dobro speč in ješč ter dobrovoljen. No, razen v trenutkih, ko smo ga silili s požiranjem gela J. Prav doziranje gela otroku, sploh če gre za malčka, ki še ni dovzeten ne za razlago ne za kakršna koli pogajanja, pa je po naši izkušnji največji minus kure z Enterosgelom, saj bolj kot ne odvisi od sreče posameznega dne.

Ne glede na zgornjo ugotovljeno pomanjkljivost pa je Enterosgel našo celo družino prepričal do te mere, da je postal del naše domače lekarne. Z veseljem ga bomo namreč znova uporabili tako v primeru poslabšanja atopijskega dermatitisa pri sinu kot tudi v primeru raznoraznih trebušnih viroz, ki lahko doletijo vsakega izmed nas. Prav tako pa ga nameravava v jesenskih mesecih z namenom razstrupljanja telesa in podpore imunskemu sistemu preiskusiti tudi oba z možem, ker sedaj veva, da do določene mere zagotovo učinkuje.

Ana

Preberi še:

• Katera zdravila lahko uživa novorojenček in dojenček
• Pustite otroku, da pleza!
• Za dobro zdravje pogosto umivajte otroške rokice!

Avtor: Ana Uršič, ursicana.wordpress.com / Objavljeno dne 29. 5. 2020