Verjetno me večinoma poznate s televizije, z odrov, tudi ob kakšni drugačni priložnosti smo se lahko srečali, pa vendar je vedno neka rdeča nit: pozitiva, veselje in dobra energija. Seveda pride dan, ko tudi jaz nisem en sam nasmeh, zvezdice, puhasti mladi mucki in bleščice, saj sem vendarle človek! Sploh med nosečnostjo, ko vemo, kakšne hormonske spremembe se dogajajo v naših čudovitih telesih, sem si velikokrat dovolila biti utrujena, ranljiva, okrog pohajkovala brez nasmeha. In tako je čisto ok. To vam pripovedujem z namenom, da takoj razblinim kakšno napačno predstavo o vedno-od-optimizma-prekipevajočem bitju, kar seveda nisem. Nekaj pa je, kar mi vedno nariše nasmeh na obraz, in to so srčki.

Že leta in leta se mi pojavljajo na najbolj nepredvidljivih površinah in ob še bolj nepredvidljivih priložnostih. To pomeni: drobtina v obliki srčka, ki se je odločila pasti direktno pred mojo desno roko, da jo zagotovo zagledam, rjast madež na tleh, ki se znajde pri čeveljčku mojega sina ob ležernem raziskovanju železniške postaje, las v umivalniku, luknja za koščico v lubenici, naključni kamen ob poti ali pa sredi luže, pa ostanki robčka, pripopan žvečilni gumi na cesti, rezultati lubadarjevega dela na deblu, narava na sploh je res radodarna s srčki, če jih le zmoreš zagledati. In tako naprej, in tako skoraj vsak dan.

Poznate tiste ljudi, ki v vsakem, še tako neobetavnem travniku najdejo štiriperesno deteljico? No, meni se to dogaja s srčki.

Kar presenetijo me, nenadoma zagledam to ljubko obliko, kot bi mi jih neka višja sila »nastavila«. In tako to tudi jemljem. Recite mi blesava, ampak zakaj ne bi izkoristila dobrega znaka Vesolja? Sploh, če je v obliki Ljubezni? Zdaj ni več nobena skrivnost, da nam misli oblikujejo realnost in vsako priložnost za močne lepe občutke, ki nas prevevajo, je potrebno izkoristiti, saj si s tem lahko nasanjamo lepa presenečenja!

Včasih so k meni majceni simboli vsega lepega prišli, ko sem bila najbolj srečna, spet drugič so mi srčki prekrižali pot, ko sem rabila malce upanja v dobro in lepo. In tako se je začelo neke vrste gibanje, ko so mi prijatelji, kasneje pa tudi popolni neznanci začeli pošiljati ta lepa znamenja ljubezni, ko si jih zagledali.

Verjamem, da je zunanjim opazovalcem kdaj smešno, ampak kadar le lahko, se ustavim in srček tudi dokumentiram. Tudi, če to pomeni narediti nekaj korakov nazaj, se zagledati v lužo, vzeti iz žepa telefon in škljocniti veselje. Seveda se zraven tudi nasmejem, kdo se ne bi! Vsaj polovico takih priložnosti tudi izpustim, ker se mi bodisi mudi, bodisi srčku nazaj samo pomežiknem, v znak, da sem ga videla in se zahvalim; ne morem pa ravno sredi sestanka zaklicati: »Ustavite konje, tole pa moram fotkat!«

Najbolj pa mi srce pogreje, kadar na srčka naleti moj Lev. Sicer je še majhen in ne ve, zakaj se mami tako navduši, ko mi pokaže kak list bršljana, ki je po genetiki rastlin pač oblikovan v srček. Ampak v tistem trenutku ta listek zažari, meni pa se dan takoj v čarobnega spremeni. Saj veste, kako smo se kot otroci zlahka čudili malenkostim, potem pa to kot odrasli kar malce prebolimo, otrpnemo, ali pa nam ni nič več prav posebej nenavadno. Meni se zdi zlata vredno, da še zmoremo pokazati takšno pristno navdušenost, nad še tako majhno stvarjo. No, konec koncev srčki le niso kar-ena majhna stvar. So poosebljena ljubezen, so znak, da je vse tako, kot mora biti in da smo na pravi poti, čeprav morda ni tako videti ali čutiti. So opomnik, da se takoj naravnamo spet na pozitivo in napovednik prijetnih presenečenj. Tooo!

Torej: ja. S ponosom priznam, da sem srčkomanka. In želim, da to postanemo čisto vsi. Zakaj? Ker je preprosto lepo. In več nas je navdušenih nad življenjem, lepši svet soustvarjamo. To pa le ni kar tako.

Ana Maria Mitić, direktorica portala MamaMaria.si


Preberi še:

Avtor: Uredništvo Nosečke

Podobni članki

Komentarji in vprašanja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja