Kar 70 % staršev meni, da je v redu, če šeškamo otroka. Ampak raziskave kažejo na trajne negativne posledice. Tukaj najdete razloge, zakaj je tako. In kako lahko otroke drugače disciplinirate.
Popolnoma razumemo. Ko vaš vrtčevski otrok ne neha odbijati žoge v dnevni sobi, ko vas ne posluša in jezika, se moramo zelo kontrolirati, da otroka ne našeškamo. Medtem ko veliko ameriških staršev zagovarja šeškanje, pa raziskave kažejo, da ima lahko to telesno kaznovanje trajne negativne posledice. V članku vam bomo predstavili prednosti in slabosti šeškanja in tudi drugih načinov discipliniranja otrok.
V tem članku najdete:
Kaj je šeškanje otrok?
Posledice šeškanja otrok
Drugi načini discipliniranja
Kaj je šeškanje otrok?
Ko govorimo o šeškanju otrok, kaj točno mislimo s tem? Se k temu prišteva tudi udarec po zapestju? Frederic Medway, dr., profesor psihologije na Univerzi v Južni Karolini, pravi, da povprečen človek ob omembi šeškanja najprej pomisli na staromoden način šeškanja, ko damo otroka preko kolen in ga našeškamo z rokami. Ampak definicija šeškanja je malo drugačna. Pravi, da je šeškanje fizična kazen, ko otroka najpogosteje z odprto dlanjo tepemo po zadnji strani. Šeškanje je tudi, ko udarjamo s stvarjo, kot je na primer ravnilo, palica ali šiba. Šeškanje je tudi, ko otroka z ravnilom udarimo po rokah.
O telesnem kaznovanju je bilo narejenih veliko raziskav, veliko je tudi polemik, kaj spada k šeškanju. »Imamo definicijo, iz katere izhajamo: posredno ali neposredno fizično nelagodje, ki ga avtoritativna oseba povzroči otroku, da bi tako prekinila nezaželeno obnašanje, preprečila pojav nezaželenega obnašanja, ali ker otrok ni naredil nečesa, kar bi moral,« razlaga Ronald P. Rohner, dr., zaslužni profesor na Univerzi v Connecticutu in direktor Centra za preučevanje medosebnega sprejemanja in zavrnitve. »Ni treba doseči stopnje bolečine.«
Posledice šeškanja otrok
Stara šola uči, da je šeškanje najboljši način za discipliniranje otrok. Medtem ko se nam včasih zdi to zastarelo razmišljanje, Medway pravi, da kar 70 % staršev v Ameriki meni, da je šeškanje sprejemljivo. Kar 50 % staršev v Ameriki svoje otroke šeška.
»Najboljši napovednik, da bo starš šeškal svojega otroka, je, če je bil tudi sam kot otrok našeškan,« pravi Medway. »Šeškanje zagovarjajo, saj so mnenja, da če je pomagalo pri njih, bo tudi pri njihovih otrocih.«
Pravi, da je šeškanje pogojeno tudi s subkulturo. Pogosteje je na primer pri revnejših družinah, v zelo vernih gospodinjstvih in južnih predelih ZDA.
Medtem ko je šeškanje način discipliniranja, večina strokovnjakov meni, da le-to ni učinkoviti način učenja. »Otrok joka in preneha z določenim obnašanjem, vendar čez nekaj časa vse spet ponovi, saj se ni naučil, kaj je naredil narobe,« pravi Deborah Tillman, specialistka za starševsko in otroško nego na mreži Lifetime TV (Ameriške supervaruške).
»Otrok začne obravnavati nasilje kot način reševanja sporov. Starši s šeškanjem torej otroka učijo le agresivnega in nasilnega obnašanja. S šeškanjem samo ustavimo obnašanje v tistem trenutku in je kratkotrajna rešitev. Starši, ki hočejo učinkovito vzgajati, ne disciplinirajo otrok samo z namenom, da dobijo trenutne rezultate, ampak vodijo, usmerjajo, učijo in preoblikujejo otrokovo vedenje tako, da traja celo življenje.«
Je šeškanje zloraba otrok?
Šeškanje samo po sebi ni zloraba otrok, vendar lahko meji na le-tem, predvsem je odvisno od metode. Zato Medwayev verjame v vsaj eno smernico, da ne prestopimo te meje: nikoli ne smemo šeškati otroka, ko smo jezni. »Nikoli ne šeškajmo jezni,« pravi, »vendar vemo, da te smernice velikokrat ne upoštevamo. Starši ali skrbniki otroka večinoma šeškajo, ko so jezni.«
Pozitivni vidiki šeškanja
Veliko strokovnjakov meni, da šeškanje pod nobenim pogojem ni sprejemljivo. »Ni dokazov o kakršnih koli pozitivnih učinkih šeškanja. Ne dolgoročno in ne kratkoročno,« trdi Jeff R. Temple, dr., profesor psihiatrije in behaviorizma na Univerzi v Teksasu. »Še posebej to me pri tej temi tako jezi – če bi bila telesna kazen učinkovita, še bi mogoče lahko zanemarili nekatere škodljive rezultate. Da je škodljivo in ne deluje, pomeni, da ni vzroka za nadaljevanje te prakse.«
Veliki del raziskav o šeškanju otrok ga utruja. Vendar Rohner meni, da raziskave velikokrat kažejo samo negativne učinke, saj se posebne okoliščine ne upoštevajo. »Zelo malo študij upošteva različne aspekte šeškanja. Ne ugotavljajo, kako pogosto je kaznovanje, kako stroga je kazen in kako na vzrok za kaznovanje gleda otrok.« Pravi, da »pri našem delu je najbolj pomembno, če otrok meni, da si je kazen zaslužil in je bila upravičena, in če kazen v primerjavi z otrokovim obnašanjem ni bila prestroga in premočna, potem nima kazen nobenih negativnih posledic. V raziskovalni literaturi so po navadi združene vse oblike šeškanja in kazni, vključno s hudimi stvarmi. Če se kazen razume kot oblika zavrnitve, potem ima to za otroka negativne posledice.«
Šeškanje je lahko učinkovita oblika discipline le v primeru, da starši ne uporabljajo pretirane sile. »Pomembno je, da otroku razložite, zakaj je kaznovan,« pravi Rohner. »Če je otrok v družini deležen veliko ljubezni, nege, tolažbe, sprejemanja, potem razume, zakaj je kaznovan, in za njegovo obnašanje obstajajo razlogi. Otrok razume, zakaj je dobil po riti, ni mu všeč in je lahko učinkovito. V tem primeru dolgoročno ne bo negativnih posledic in je lahko celo pozitivno.« Preden šeškate otroka, mu potrpežljivo razložite, kaj je naredil narobe, da bo razumel, zakaj je kaznovan. V tem primeru obstaja možnost, da bo otrok razumel, zakaj je kaznovan, in bo spremenil svoje obnašanje.
Negativni vidiki šeškanja
Le-teh je veliko, pravijo strokovnjaki. Nedavna študija, ki so jo naredili strokovnjaki Journal of Pediatrics (Dnevnik pediatrije), pravi, da šeškanje vodi do družinskega nasilja.
»Tisti, ki so bili v otroštvu telesno kaznovani, so bili pozneje nasilni v intimnih odnosih,« pravi Temple, glavni avtor študije.
Pravi, da čeprav se nekatere populacije bolj poslužujejo šeškanja, se negativni vplivi le-tega širijo dalje in vplivajo na vse. Temple ugotavlja, da je študija nadzorovala zlorabo otrok, vendar je šeškanje še vedno vodilo do družinskega nasilja. Rezultati kažejo samo povezavo med šeškanjem in družinskim nasiljem, ne pa tudi vzrokov in učinkov, vendar ima Temple teorijo o povezavi. Pravi, da se tisti, ki so kaznovani s šeškanjem, poslužujejo zlorabe, saj so se naučili, da je šeškanje hiter in enostaven način za reševanje sporov.« Če je bilo učinkovito pri njihovih starših, bo delovalo tudi pri njih. »Otroci se o primernem obnašanju naučijo z opazovanjem in posnemanjem drugih, še posebej z opazovanjem bližnjih, ki jih otrok občuduje.«
Druga študija dokazuje, da lahko šeškanje pri otrocih povzroči duševne težave (kot so depresija, poskusi samomora, alkoholizem, zloraba drog), ko le-ti odrastejo. Šeškanje in družinsko življenje vplivata na agresijo, anksioznost, PTSM, tvegano vedenje in številne psihične zdravstvene težave, vključno s skrajšano življenjsko dobo.
»Nasilje povzroči nasilje, ne glede na to, kako ga upravičujemo,« pravi Tillmanova. »Prepričana sem, da se moramo obnašati tako, kot želimo, da se obnašajo naši otroci. Nima smisla, da udarimo otroka zaradi neprimernega vedenja, nato pa mu rečemo, da ne sme udariti sestre, ki mu je vzela igračo.«
Drugi načini discipliniranja
Namesto šeškanja obstajajo drugi načini discipliniranja, ki so učinkoviti in dosti bolj pozitivni. Medway pravi, da moramo nagrajevati dobro vedenje. Pri tem je pomembno, da smo dosledni – od staršev in starih staršev do skrbnikov. Pravi, da se bo vse porušilo, če otrok dobiva mešane napotke.
Namesto šeškanja ali kakršne koli agresije lahko poskusite s pavzami, odvzemom posebnih ugodnosti, pošiljanjem otroka v sobo. Medway tudi poudarja, da je potrebno otroku pokazati pravilni način, ko nekaj naredi narobe. Za otroke je priredil preprosti vedenjski program, ki vključuje tablo s cilji. Otrok v primeru pravilnega vedenja dobi zvezde, ki se doma spremenijo v nagrade, kot so ogled filma v kinu ali majhno darilo. »Postopoma otroka naučiš teh vedenj in le-te postanejo navada. Ne samo da se otroci naučijo pozitivnega odziva, tudi vzgojeni so v pozitivnem okolju in se posledično v svoji koži počutijo dobro in so nagrajeni za prizadevnost.«
Povzeto po članku The Bump