Moj prvi porod je bil CR. Sin je kjub zunanjem obratu do konca vztrajal v medenični vstavi, kar pomeni, da je bil namesto z glavo navzdol obrnjen dol z ritko.

Ob napovedananem CR mi je med klistiranjem zjutraj odtekla voda. Ker sem si vseeno želela, da bi se sin rodil po naravni poti sem dala čez še vse popadke do iztisa (9 ur). Seveda ob posvetu z ginekologom.

Ker so me nenapovedani in močni umetni popadki čisto zakrčili in, ker je bila tudi ritka očitno prevelika za moje telo, do spusta dojenčka ni prišlo in tako se je porod končal z carskim rezom.

…

Ko sem bila drugič noseča, je bil sin v pravilni vstavi in tako ni bilo nobenega razloga zakaj ne bi rodila po naravni poti. Rečeno je bilo le, da se mora porod začeti spontano. Če se popadki ne bi začeli po naravni poti in bi bila krepko čez rok, bi kjub vsemu opravili CR, saj v takšni situaciji ne sprožajo poroda umetno.

Res sem si želela roditi po naravni poti, saj je bil carski rez zame travmatičen in tudi zelo naporen za telo. Zato mi je ginekologinja nekaj dni po roku izvedla t.i. “drgnjenje po plodovih ovojih”. Odločila sem se tudi, da ne uporabim nobenih farmacevtskih pomagal in si zato tudi izbrala porodnišnico, ki je temu naklonjena.

Pomagala sem si tudi z vizualizacijo. Predstavljala sem si, da sem zmajevka, da imam po trebuhu kovinske luske skozi katere ne more in ne sme nihče.

Imela sem tudi pripravljen okvirni porodni načrt, ki pa je bil glede na mojo sitacijo dovolj fleksibilen, da ni na noben način oviral delovanje stroke. Tam so bile opisane bolj moje želje glede samega odnosa in načina obravnave, saj sem bila pri prvem porodu po mojem mnenju oropana opolnomočenja.

Čez nekaj dni mi je izpadel čep in še dva dni kasneje so se malo po polnoči začeli popadki, ki so bili takoj močni in pogosti. Vožnja do porodnišnice je trajala kake 40 minut in vso pot sem bila na liniji s prijateljico, po izobrazbi babico, ki me je z dihanjem vodila skozi popadke in se je tako partner lahko koncentriral na vožnjo.

Ob prihodu so me že zunaj čakali z vozičkom. S partnerjem sva se poljubila in objela, saj se je vse dogajalo zadnji dan, ko očetje zaradi covid razmer niso smeli biti poleg. Na to sva bila pripravljena in zato ločitev ni bila preveč težka.

V času nosečnosti sva se tudi zato odločila za čustveno pripravo na porod, ki je zaradi covid situacije potekala prek spleta. To je bila ena boljših odločitev, saj sem bila sprijaznjena s tem, da bo poleg mene le nakjučna babica in, da bova s sinkom to zmogla.

Porod od samega pojava popadkov do rojstva sina je bil razmeroma kratek, približno 4 ure. Ko sem bila sprejeta v porodnišnico sva bila v bistvu že pripravljena na iztis. Sledilo je testiranje za covid, saj je bila izbrana porodnišnica del bolnišnice. Nato so me pospremili direktno v porodno sobo.

Bila sem že dovolj odprta za iztis. S tem sem imela težavo, saj so bili moji popadki močni a kratki le nekaj sekund. Zato sem se precej hitro utrudila, čeprav sem z rokami že lahko otipala sinove dolge laske.

Ker mi je zaradi močnih in hitrih popadkov in pogostih iztisov popolnoma zmanjkalo energije smo se po hitrem posvetu z babico ter zdravnikom odločili za epizotomijo in pomoč s tem, da se je zdravnik naslonil na zgornji del trebuha. Ni bilo potrebno veliko.

Ob naslednjem popadku je bil sinko zunaj, zdrav in glasen. Pogledali so, če je vse v redu z njim in mi ga skoraj takoj položili na moj trebuh. Od tam je sam priplezal do moje dojke, se podojil kot, da že vse ve in zna ter zaspal. Potem me je zdravnik zašil.

Ker sem še vedno čakala na izvide za covid, sva tako za kako uro ostala sama na porodni mizi. S pomočjo babice smo po video klicu poklicali partnerja, atija.

Takrat mi je bilo zelo hudo.

Mislim, da tega ne bova s partnerjem nikoli čisto prebolela. Da smo bile takrat družine razbite, ob tem nenadomestljivem življenskem dogodku. V meni je še vedno veliko jeze – zaradi nemoči in nepopravljivosti.

S sinkom sva utrujena zaspala do trenutka, ko so naju sprejeli na oddelek.

Ta ura je bila zlata. Nihče naju ni motil, premikal, brisal, umival, spraševal … bila sva samo midva in to je bilo v tistem trenutku vse. Neizmerno hvaležna in ponosna na naju oba, da sva zmogla.

Po naravni poti.

Preberi si še: VBAC porod – kdaj je možen?

Avtor: Andreja Vekar, univ. dipl. obl. in mamica / Objavljeno dne 24. 11. 2022