Ob sodobnem izobilju igrač, elektronskih naprav in organiziranih dejavnosti za otroke smo priča zanimivemu absurdu – otrokom je čedalje bolj dolgčas. Kako je to mogoče, kaj se je zgodilo, da se otroci ne znajo več samostojno igrati?

Igra je otrokova naravna potreba, pri kateri je osrednjega pomena sam proces igranja, uživanje in zadovoljstvo, ki ga otrok ob tem občuti – v tem se razlikuje od ostalih človeških dejavnosti, ki jih običajno opravljamo z določenimi nameni in za dosego končnih rezultatov. Otroška igra vsebuje elemente vsakdanjega življenja, kot so zmage in porazi, v katerih se otrok preizkuša, pridobiva izkušnje, spoznava samega sebe in postopoma razvija razumevanje lastne vloge v družbi. Preko igre pa se otrok ne razvija zgolj kot individualno bitje, temveč tudi kot socialno bitje, saj stopa v odnose z drugimi otroki in se uči zgodnjih medvrstniških interakcij. Gre torej za celostno in kompleksno dejavnost, ki vpliva na kognitivni, čustveni, socialni, moralni osebnostni in tudi motorični razvoj otroka.

Preden svojega otroka obtožite, da se ne zna samostojno igrati, pa se najprej vprašajte, ali mu ponudite dovolj možnosti za skupno in predvsem aktivno preživljanje prostega časa. V kolikor otrok upravičeno čuti pomanjkanje vaše bližine in naklonjenosti, mu ne gre zameriti, da to s svojim vedenjem tudi pokaže. Šele ko odstranite ta vzrok, rešujte težavo dalje.

Odrasli lahko nevede storimo napako, če otroka po nepotrebnem prekinemo med igro.

Sposobnost samostojne igre se razvija postopoma in s tem, ko otroka pri igri ne motimo, mu sporočamo, da mu zaupamo in mu dajemo potrebno avtonomijo odločanja o tem, s katerimi igračami, s kom, na kakšen način in kako dolgo se bo igral. Tako otrok postopoma postaja aktiven ustvarjalec svojega življenja, ki ni na vsakem koraku odvisen od zunanjih pobud. Otrokom tudi ni potrebno takoj ponuditi pomoči, saj tako krepimo njihovo vztrajnost, hkrati pa jih naučimo, da nas morajo za pomoč zaprositi – ugotoviti in priznati, da potrebuješ pomoč, je namreč pomembna vrlina.

Kar se tiče igrač in igralnega prostora, je pomembno, da igrač ni preveč in da je prostor urejen.

Vsaka igrača naj ima svoje mesto, najboljše na policah ali predalnikih, medtem ko večji koši niso priporočljivi, saj jih otroci običajno hitro prevrnejo in tako prostor postane prezasičen z igračami, pa tudi pospravljanje se spremeni v mukotrpno opravilo, ki ga otrok ne bo vzljubil. Najboljše je, če igrače menjavamo – ko se jih otrok naveliča, jih za nekaj časa pospravimo in mu na police ponudimo nove. Čez nekaj časa mu bodo stare ponovno zanimive, vi pa se boste izognili nakupu novih. Sodobni otroci so namreč pogosto prenasičeni z materialnimi dobrinami, medtem ko v svoji notranjosti ostajajo neizpolnjeni.

Otroke je treba tudi naučiti, kako se s posamezno igračo igra.

Nekateri se bodo tega hitro naučili s posnemanjem, drugi pa potrebujejo več vodenja in usmerjanja. Obstojijo pa tudi takšni otroci, ki jim otroški igralni materiali niso zanimivi in veliko raje posežejo po vsakodnevnih opravilih in materialih.

Zelo pomembno je tudi, da se svojim otrokom naučite postaviti mejo.

Kadar nimate časa za igro, se s kom pogovarjate ali imate druga opravila, morate otrokom to brez slabe vesti tudi povedati. Lahko sicer pričakujete kakšen užaljen obraz, vendar le tako jih boste naučili, da niste njihov animator.

Doživeti dolgčas je za otroka zelo koristna izkušnja.

Pretirano zapolnjevanje njihovega urnika z različnimi vodenimi aktivnostmi otroku pravzaprav odvzema potrebo po tem, da bi sam upravljal s svojim prostim časom, zapolnjeval praznino in pri tem uporabljal svojo domišljijo. Slednja pa je ključnega pomena pri tem, da otrok razvije sposobnost samostojnega igranja in naučeno samostojnost z leti prenese tudi na vsa ostala področja njegovega življenja – v šoli, službi, družini, družbi, …

Avtor: Maša Sternad, dipl. pedagoginja / Objavljeno dne 4. 5. 2023