Mojo mamo smo najeli kot varuško, da bi zmanjšali stroške. Vendar se ni obrnilo po pričakovanjih.

Po temeljitem premisleku in primerjanju naših možnosti, sva se odločila, da za svoje tri otroke kot varuško najamemo mojo mamo. Pri tem sva privarčevala, vendar so se pojavili tudi neprijetni čustveni zapleti. 

Pred nekaj leti sem imela triletnega otroka, dvoletnega otroka, novorojenčka in moža, ki je imel zelo dolg delavnik. Bilo je preveč in potrebovala sem pomoč. Veliko pomoči. Zato sva z možem pregledala svoje možnosti – s finančnega in praktičnega vidika – in navsezadnje prosila mojo mamo, da se preseli k nama in mi pomaga. Vendar ni vse šlo po načrtih.

Moj mož je bil sredi kirurške specializacije, zato je delal veliko ur in bil vedno na razpolago za nujne primere. Trudil se je po najboljših močeh, vendar mi preprosto ni mogel dosti pomagati z otroki. Nekaj časa sem se trudila sama. Vendar sem po nesreči, ko je najstarejši otrok, medtem ko sem dojila novorojenčka, skoraj ohromil srednjega otroka, odločila, da potrebujem pomoč.

Z denarjem sva bila na tesnem. Imela sva že kredit, zato sem vedela, da bo največji problem cena. Naredila sem analizo stroškov in zaključila, da imamo dve možnosti za varstvo: najem varuške, plačane na uro, ali k nam preseliti mojo mamo.

1. možnost: varuška, plačana na uro

Prva možnost je bila varuška, ki bi delala določene ure in bi bila plačana nekje med 7 in 12 EUR na uro, odvisno od povprečne plače varušk. Želela sva najti in usposobljeno varuško, zato imela veliko sestankov z varuškami, za katere sva dobila priporočila. Popolno bi bilo, če bi našla izkušeno varuško, ki je tudi sama vzgojiteljica ali mama. 

Zdela se nama je dobra in pogosto uporabljena možnost. Ampak z varuško, ki je plačana na uro, ni prilagodljivost, kar se tiče časa in stroškov. Vsaka dodatna ura stane več. Kaj če bi bil slab finančni teden – ali mesec – v naši družini? Kaj če bi potrebovala varuško še ponoči, vendar si je ne bi mogla privoščiti? Ti problemi s stroški bi bili manjši, če bi imela bolj prilagodljivo in manj “uradno” varuško: mojo mamo. 

2. možnost: babica

Moja mama je vedno izražala željo, da bi aktivno sodelovala v življenju mojih otrok, zato sem predlagala, da se preseli k nam. Problem je bil, ker je živela daleč in je bila še vedno zaposlena. Zato bi se morala predčasno upokojiti in preseliti, kar bi predstavljalo velike stroške. 

Mislila sem, da je to prevelika prošnja, vendar je bila ob omembi te možnosti takoj za. Ponudila je, da nam bo pomagala zastonj. Vendar vem, koliko dela je potrebnega, zato sva se odločila, da ji plačava. Tako je bilo pravično (in zmanjšalo je najino krivdo). Ker je živela z nami, je lahko pomagala več ur, in smo posledično tudi privarčevali. K plači smo prišteli tudi stroške bivanja, zato smo si vse to lažje privoščili. 

Že od začetka sem vedela, da ne bo varuška v pravem pomenu besede. Varuška pomeni, da oseba vzame otroke in so starši lahko tisti čas prosti. Ampak nikoli ni bilo tako. Z otroki sem bila 99 % časa, moja mama je bila preprosto dodaten par rok, ki sem jih nujno potrebovala. Z dvema starejšima in novorojenčkom so bile stvari doma v takem kaosu, da bi prav prišlo deset parov rok. 

Začelo se je v redu in otroci so se zelo navezali na babico. Skrbela je za otroke in jim dajala ljubezen, ki je nobena najeta pomoč ne bi mogla. Navsezadnje so to njeni zlati vnuki. Bila sem zelo sproščena, saj sem vedela, da so otroci v dobrih rokah, in brezpogojno sem ji zaupala. Tega občutka z denarjem ne moreš kupiti. 

S časom sem začela ugotavljati, da ima »delo« z družinskim članom tudi slabe lastnosti. Meja med plačanim zaposlenim in babico je bila čisto zamegljena, kar je povzročalo prave težave. 

Nikoli nismo določili »delovnega časa«, kar je bila naša največja napaka. Obe sva to izkoriščali (zakaj napisati urnik, če se lahko odločiva glede na situacijo? Zdaj se temu načinu in brezskrbnosti smejim), kar je začelo negativno vplivati na odnos. Dogovorili smo se, da mi bo mama pomagala, ko bom potrebovala pomoč. Ker pa je za majhne otroke in novorojenčke potrebno skrbeti 24 ur na dan, sva bili obe ves čas v pogonu. Kar ni bilo pravično. In lahko je delala stvari, ki jih pri zaposleni varuški ne bi dovolila. 

Drugi problem je bil, da je bila vzgoja moje mame bolj permisivna, medtem ko sama ne vzgajam tako. Imam pravila glede gledanja televizije in uporabe telefona, želim, da moji otroci jedo zdravo. Nenehno sem jo opozarjala, da ne želim, da otroci jedo nezdravo in hitro hrano, in da imajo neomejeni čas za gledanje risank. Vendar so nenehno delali ravno to.

»Babica mora razvajati svoje vnuke,« mi je nenehno govorila v obrambo. Težava je bila, da je moje otroke tako razvajala vsaki dan. Razjezilo me je, da sem zaradi tega jaz zgledala kot negativec, ki jim ne pusti delati/gledati dobrih stvari. Sčasoma je to moje nezadovoljstvo začelo vplivati na odnos z mojo mamo.

Začetni načrt je bil šest mesecev, vendar je moja mama živela z nami in bila varuška tri leta. Še zdaj ne vem, kako je lahko zdržala tako dolgo. Je pa dokaz, da obožuje moje tri otroke. Odselila se je v hišo, ki je približno 20 minut oddaljena od naše. Zdaj jo vidimo nekajkrat na teden in lahko je le zabavna babica in se ji ni več treba obremenjevati z dnevnim vzgajanjem mojih otrok. Najin odnos je zaradi tega dosti boljši in bolj zdrav. 

Ko gledam nazaj, se včasih sprašujem, če sva se odločila prav, da sva mojo mamo prosila za tako zahtevno stvar, le da sva malo privarčevala. Če gledamo samo stroške, je bila odločitev zagotovo pravilna. Dobila sva visokokakovostno, prilagodljivo varstvo za dosti manj denarja, kot bi ga porabila pri izbiri katere koli druge možnosti. Ampak, ali je bilo pravično za mojo mamo? Ali zame? Ali celo za moje otroke, da smo od nje toliko zahtevali?  

Zaključila sem, da ja. Je bila pravilna odločitev. In ne samo s finančnega vidika. Navsezadnje imajo zdaj moji otroci trden odnos z babico, ona pa je bila prisotna v tistih posebnih začetnih letih, ki minejo, kot bi trenil. 

Seveda mi je tiste tri leta primanjkovalo spanca. Ko pogledam nazaj, se zdaj komaj še česa spomnim. Vendar se spomnim tega: gledati mamo, kako skrbi in neguje moje otroke, je neprecenljivo. Zavedam se, da so bili trenutki, ko jim je prepevala in jih gledala z vsemi čustvi, vredni cene (finančne in čustvene), ki smo jo vsi plačali.

Izkušnjo napisala: Mamica Kristina