Sem Mojca Pajek, mama dveh otrok, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok in oseba, ki vam pomagam slišati otroka, da iz množice njegovih potreb, na katere nas opozarja sodobna družba, znamo razbrati tiste temeljne, ki otroku omogočajo zdrav, naraven in samozavesten razvoj. 

Otroci imajo močno potrebo po izražanju. Vendar pa je dinamika izražanja in način komuniciranja je pri otrocih čisto drugačen kot pri nas odraslih. Otroci imajo velikokrat hude težave, kako povedati in izraziti kaj čutijo (strah, bolečino, jezo, srečo…). Že mi odrasli se učimo in iz leta v leto napredujemo pri lastni komunikaciji. Ena izmed lepih kanalov svobodnega izražanja je tudi izražanje preko likovnih del, znotraj katerih lahko otrok zažari, se sprosti in zaživi. 

Žal pa se tega komunikacijskega kanala vse premalo zavedamo in posledično otroka nevede oviramo in dušimo pri njegovem svobodnem likovnem izražanju.

S partnerjem se spominjava najinih osnovnošolskih izkušenj v povezavi z likovnim izražanjem. Mislim da najini zgodbi nosita pomembno sporočilo, ob katerem bi se bilo vredno ustaviti in premisliti:

• Partner je doživel globok poseg v njegovo delo, ko je risal risbo in učiteljici ni bilo všeč, kar nastaja, zato je risbo malo popravila, priredila. Občutil je jezo, žalost, razočaranje in nemoč, medtem ko se učiteljica ni niti zavedala, da je kakorkoli posegla v njegovo delo.  
• Ko pogledam sebe, sama sem bila drugačna, hrepenela sem po pomoči s strani učiteljice, saj sem verjela, če bo ona nekaj dopolnila oz. vložila v moj izdelek svoj trud, bom zagotovo dobila boljšo oceno. 

Kako zelo žalostno. Prisoten strah in upanje po dobri oceni in ne želja po izražanju in doživljanju nečesa lepega. 

Tekom šolanja sem pridobila znanja, da mora otrok pri vsakem likovnem delu delati VEČ kot MI! Če temu ni tako, potem je z izdelkom nekaj narobe. 

Končala sem šolanje in se zaposlila v vrtcu. Mislila sem, da se zavedam, kako je pomembno, da ne zaviramo otrokovega likovnega izražanja, potem pa se mi je zgodilo življenje. 

Še preden sem dojela, sem »podlegla« pritiskom in dovolila, da me ukalupijo v svoj sistem. Sledila sem mu, začela posegati v otroško delo, v svoje delo sem vpeljala šablone (čeprav sem se zavedala, da le-te nimajo v vrtcu kaj iskat). 

Kdaj sem pristala na realnih tleh? Ko sem razstavila otroška dela in čakala na pohvalo nadrejenih. Zgodilo pa se je ravno obratno. Prvič v življenju so jasno in glasno skritizirali moje delo. Takrat nisem pristala na realnih tleh, pač pa sem tisti hip imela občutek, da me je oseba zabila pod poden. Bila sem v šoku in priznam rahlo razočarana. Ampak ko sem se pobrala in zadihala, sem ji bila neskončno hvaležna! WAU! Kakšna oseba! Da tako jasno in korektno pove! Besede podkrepi tudi iz strokovnega stališča. HUDO! In v meni se je zgodil preobrat, ki bi ga mogel doživeti vsakdo ki ima otroke oz. vsakdo, ki dela z njimi. V misli so mi prišle vse stvari iz otroštva, kaj sem sama doživljala, ko so se vmešavali v moje delo in mi »uničili« izdelek s svojim posegom, zamislila sem se nad vsebinami, ki sem jih predelovala na Pedagoški fakulteti, vse je postalo kristalno jasno!

Ustvarjalni ljudje se reči lotevajo na izvirne načine. Ne gre za to, kaj počnejo, pač pa, kako to počnejo.

Zavestno sem začela spodbujati otrokovo likovno izražanje. Sedaj sem znana po tem, da rahlo štrlim iz povprečja, ampak takšna sem. In vesela sem, če so takšni, malo drugačni in svobodni tudi otroci.

Užitek mi je spremljati otroke pri njihovem delu še bolj pa zažarim, ko opazujem svoja otroka. Sin ni nikoli kazal posebne želje po likovnem izražanju in nikoli ga nisem silila v to. Spomnim pa se, kako me je pri 3,5 letih nekega dne tako čudovito narisal. Občudovala sem te njegove poteze, vsaki roki sem imela čudovitih pet prstov, dve dolgi nogi, oči nos, skratka takšen prisrčen glavonožec sem bila. V mislih sem si že predstavljala, kako bom dala risbo v okvir, na naš hodnik, kjer imamo takšno majhno galerijo, da otroka opazujeta svoje umetnije…in ko sem tako sanjarila, je sin prijel rjavo barvico in začel čečkati po risbi. Bila sem v šoku. Kaj se dogaja?! Joooj, vse bo uničil… ampak sem se ugriznila v jezik in roke sem imela »zvezane«. Opazovala sem. Ko je končal – ja, ceeela sem bila počečkana, glavonožca, tistega tako lepega ni bilo več…no se je obrnil k meni, nasmejan do ušes in mi rekel: »Mami, poglej, skrila si se za drevesa!«

Če pogledamo to risbo, je mogoče za kakšnega odraslega to navadna čečkarija, za otroka pa je to čudovito izrazno sredstvo. Cela zgodba je zadaj. 

Kako pa vi posegate v otroško likovno izražanje? Ali mu dovolite, da se do konca izrazi ali delo prekinete, ker mora biti lepo? Učite otroka risati? Ga popravljate in omejujete?

Zaviranje svobodnega likovnega izražanja z nesmiselnimi pravili ali omejitvami, krši načelo ustvarjalnosti in je pedagoško vprašljivo. 

Če otroku ne omogočimo svobodnega likovnega izražanja, bo takšen otrok kasneje v življenju začel:

• razvijati dvom, negotovost in nezaupanje vase,
• stalno bo iskal potrjevanja od drugih,
• rastel bo z občutki, da njegovo delo ni dovolj dobro, da on sam ni dovolj dober,
• s časoma bo izgubil željo po ustvarjanju, skrival in tlačil bo lastne talente,
• postal bo pretirano kritičen do drugih in sebe,
• v najslabšem primeru lahko postane celo ukazovalen do drugih, v upanju, da bi tudi drugi delili po njegovi volji, kot je včasih moral on sam.

Če si ne želite otoka privesti do teh stisk in si želite, da je otrok slišan, čuten in ima možnost svobodno izražati svoja občutja, potem ga spodbujajte in mu omogočite likovno izražanje, kjer otrok ne čuti vašega zaviranja in omejevanja. 

V trenutnih razmerah in obenem hitrem tempu življenja, je še toliko bolj pomembno, da se znamo ustaviti in da znamo ustaviti tudi svojega otroka. Naj opazi lepote življenja, naj začuti in naj se začne izražat. Likovno izražanje je namreč pripomoček, ki otroku pomaga spoznavati lastna čustva in mu pomaga raziskovati svet okrog sebe.

Ko se ljudje izražamo besedno, nas večkrat opozorijo, kako govorimo, kaj se spodobi in kaj ne. Ko se otrok izraža preko likovnih del, ne rabi biti v strahu, da bo povedal »preveč«, enostavno vse izlije iz sebe in se prečisti. 

Če si želite več podpore, kako otroku omogočati svobodno izražanje, vabljeni v mojo podporno FB skupino Svoboden otrok – svetovanje, pomoč in podpora.

Otrokova likovna dela nastajajo kot izraz njihovega življenja, svobodno, brez razmišljanja. So resnična in preprosta. Če si jih dovolimo videti, nas prepričajo. Zato jih začnimo spoštovati.

Avtor: Mojca Pajek, vzgojiteljica, ustanoviteljica skupnosti Svoboden otrok / Objavljeno dne 29. 7. 2021