Spremljanje zgodnjega razvoja otroka v domačem okolju je metoda učenja o človekovem razvoju, ki je v tujini že ustaljena praksa, pri nas pa si šele utira svojo pot. Iščem družino, ki bi bila pripravljena pri tem sodelovati in v kolikor vas zanima več o metodi, vas vabim k branju.

Metodo spremljanja zgodnjega razvoja otroka v domačem okolju (v tujini znano kot infant observation), je razvila Esther Bick, na pobudo Johna Bowlbyja (znanega kot utemeljitelja teorije navezanosti), ki jo je leta 1948 povabil na Tavistock kliniko, da bi razvila izobraževanje za psihoterapijo otrok in mladostnikov.

Metoda se je kmalu pokazala kot zelo uporabna pri širšem razumevanju človekove psihologije in postala pomemben del izobraževanja psihoterapevtov. Na Inštitutu za psihoanalizo v Londonu, je postala obvezen predmet že leta 1960, pomembno mesto pa je dobila tudi na drugih inštitutih in klinikah, ki se ukvarjajo z analitično psihoterapijo v Angliji, Italiji, Franciji, Španiji, Nemčiji, Norveški, Avstraliji, Kanadi, ZDA in nekaterih južno-ameriških državah. 

V Sloveniji, je seminarska skupina za spremljanje zgodnjega razvoja, začela delovati šele novembra leta 2015. Pod mentorstvom Judith Woodhead so Urša Mrevlje Lozar, Metka Kramar, Anita Prezelj, Tjaša Lah Tolar in Breda Jelen Sobočan, opravile lastno izkušnjo spremljanja in ustanovile Društvo za spremljanje in razumevanje pomena zgodnjega razvojnega obdobja, znotraj katerega vodijo seminarske skupine po Sloveniji. 

Eni od seminarskih skupin sem se pridružila tudi sama in sem v procesu iskanja družine, znotraj katere bi lahko spremljala zgodnji razvoj otroka. 

Erika Nagode, dipl. filozofinja in sociologinja

Kako izgleda spremljanje? 

Spremljevalec kmalu po rojstvu otroka začne obiskovati družino enkrat tedensko in z njo preživi eno uro. Z družino se dogovori za termin, ki je stalen, kar vzpostavlja strukturo, ki jo prinašata ritem in predvidljivost.  

Ker je v vlogi spremljevalca, ki se uči o zgodnjem razvoju otroka, prosi člane družine, da čim manj spreminjajo svojo rutino. Spremljevalec poskuša čim manj delovati, se pa senzibilno odziva na dogajanje. Razvija konstantno lebdečo pozornost, ki mu omogoča zajemanje čustvene klime v družini, v svojem mentalnem aparatu pa ustvari odprto stanje ne obsojajočega spremljanja in empatije, v katerem se je sposoben vživljati v vsakega od družinskih članov. Poudarek namreč ni zgolj na tistem, kar je videno, temveč predvsem na čustvih, mislih in občutkih. Osrednji vidik metode je namreč razumevanje notranjih stanj.

Pred spremljevalčevimi očmi se sestavlja slika, kako se razvija odnos med otrokom in drugimi zanj pomembnimi osebami. Kažejo se vzorci interakcij, načini pomirjanja. Vidi pomembne razvojne točke in prehode čez njih. Vsa ta znanja, vpogledi in veščine pa so nam nato v veliko pomoč pri psihoterapevtskem delu, kot tudi pri delu s sistemi kot so družina, šola in družba na sploh. 

Kaj lahko ponudimo v zameno družini? 

Izkušnje so pokazale, da redno prihajanje spremljevalca v družino, njegova polna prisotnost in naklonjenost brez nasvetov, pričakovanj, zahtev in pritiskov, ustvarja pomembno izkušnjo tudi za družino. Izkušnjo prisotnosti, stalnosti in varnosti. 

Če sem nagovorila kakšno družino, ki je toliko odprta in pripravljena pomagati pri učenju, da bi me sprejela v svoj dom, naj mi piše na: e.nagode@gmail.com. 


Avtor: Erika Nagode

Pomembno obvestilo: Informacije na spletni strani Nosecka.net niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran Nosecka.net je namenjena zagotavljanju splošnih informacij, ki v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe. Več informacij v Splošni pogoji.

Podobni članki