Ne morem dovolj poudariti, kako drugače je biti drugič mama. Verjetno tudi tretjič, četrtič itd. Za vsako je pa ‘drugače’ drugačen. Zame je prijetnejši, bolj sproščen in lahkoten. Tokrat ne bom govorila o tem, da je drugače v povezavi s tvojim mini bitjecem. Tokrat bom govorila o tem, kako je moj pogled na moje telo drugačen kot je bil po prvem porodu. Že zaradi samega poroda sem se že prvi in drugi dan po njem počutila veliko bolje. Ja, tudi tokrat sem bila neprespana, neskončno lačna in rahlo omotična, vendar sem bila bolj ‘na izi’.

Prihod iz porodnišnice

Ni me bilo strah pustiti moje čudovite dojenčice z mojima cimrama, s katerima sem se po mojem mnenju zelo dobro ujela, čeprav smo si bile kar različne. V miru sem hodila pod tuš in na stranišče. Prav tako sem v miru pojedla obroke, tudi če sem imela med jedjo priklopljeno na dojki svojo Tiano, sem vseeno sproščeno pojedla ali pa sem jo, ko je zaspala, odložila zraven sebe in pojedla do konca. Imela sem tudi občutek, da manj krvavim kot prvič. Morda sem že malo pozabila, morda je bilo res. Trebuh po porodu pa se mi je zdel tokrat večji, vendar se z njim sploh nisem obremenjevala.

Ko sem prišla domov in imela čas zares počivati, saj mi je ogromno pomagal moj dragi, je trebuh precej hitro izginjal. Vsaj v primerjavi s stanjem v porodnišnici, je bil precej manjši. Po nasvetu izbrane babice, ki je spremljala mojo nosečnost in tudi poporodno obdobje, sem prvih 14 dni ali raje še kakšen dan več, samo počivala in bila na kavču. Vse, za kar sem ustala, je bilo stranišče, tuš in nič drugega. Na začetku se je še zdelo zabavno, kasneje pa bi me, brez poslušanja kakšnega avdio posnetka, pisanja mojega bloga in prebiranja kakšnega članka, kar razgnalo na kavču. Sem namreč zelo aktivna oseba in pred porodom sem ves dan kaj počela. Seveda, se sprehajala z mojima dvema, plesala po dnevni sobi, urejala stvari po stanovanju, pospravljala itd.

Začetki uporabe Nexcare poporodnega pasu

Kar naenkrat pa sem bila samo na kavču. Tam sem jedla, gledala televizijo, meditirala, se igrala s starejšo hčerko in dojila dojenčico Tiano. Vse skupaj pa se mi je dobro obrestovalo, saj se Tiana lepo doji, pri meni pa je čišča po 14 dneh postopoma prenehala. Proti koncu tega obdobja sem bila počasi vedno več pokonci in v tem času sem si nadela poporodni pas. Nič me ni tiščal, ni mi bilo vroče in občutek opore je bil prav prijeten. Tudi tokrat sem imela namreč občutek praznega trebuha, sicer veliko manj kot prvič, zato se ga nisem pretirano dotikala.

To nalogo sem prepustila patronažni in izbrani babici, ki sta ga ob obiskih pomasirali, pregledali itd. Tudi za na vsak sprehod sem si ga nadela. Pravzaprav je tudi vizualen učinek zelo dobrodošel, kljub temu, da to zame ni bil prioritetni razlog, da sem si ga nadela, saj sem že 5. dan po porodu, ko smo se vrnili nazaj v porodnišnico Jesenice na presejalne teste, in smo se na poti nazaj ustavili na bencinski črpalki, še s tistim res velikim poporodnim trebuhom hodila samozavestno kot manekenka na modni pisti.

“Izgledamo tako, kot se počutimo”

Malo se hecam, ampak daleč od resnice pa tudi ni. Izgledamo tako, kot se počutimo, tako kot mi vidimo sami sebe, in to veliko bolj vpliva tudi na to, kako nas vidijo tudi drugi, kot dejansko nekatere telesne značilnosti. Zanimivo pa je tudi to, kako mi sami z dojemanjem sebe vplivamo na spreminjanje svojega telesa. Po porodu Ine, na primer, sem se zelo obremenjevala s svojim videzom. Na splošno sem vitke postave, vendar se mi, če se mi kje, nabere maščoba ravno na bokih in okoli trebuha, šele kasneje, če se res veliko zredim, se malo nabere tudi drugje po telesu. Dojenje nama je tudi z Ino na začetku super steklo in čakala sem na tisto čudežno ‘kile bodo kar dol letele zaradi dojenja’, nisem pa se zavedela, da to ne velja za vse, da so telesa različno in dojenje vpliva različno na ženske, če pa temu dodamo še dejstvo, da je običajno pri dojenčku prisotno ne spanje oz. prebujanje ponoči (če drugega ne, vsaj za dojenje) in zaradi utrujenosti telo kopiči še več maščobe, je rezultat jasen.

Zaradi dojenja sem začela več jesti

Poskusila sem s prehrano izgubiti nekaj maščobe in pridobiti mišično maso, vendar to dvoje ne gre naenkrat. Pri tretjem mesecu sva na pregledu izvedela, da naj bi Ina pridobila ravno malce premalo in pediatrinja je želela, da začnemo z dodajanjem. Svet se mi je sesul. Seveda sem v upanju, da nama bo vseeno uspelo, začela jesti trikrat več kot prej. Uspelo nama sicer je, dojila se je še do 14. meseca, dodajali pa smo samo po eno flaško na dan, posledično pa je moj trebuh kipel in kipel.

Prav zelo verjetno pa je, da tu ni bila težava zgolj maščoba, vendar tudi diastaza in prav tu bi poporodni pas ob pravem času lahko naredil vsaj nekaj razlike. Še celo od sorodnikov in ene prijateljice sem dobivala komentarje, ki so me takrat popolnoma sesuli. Po koncu dojenja sem mislila, da bo sedaj pa primeren čas, da kaj naredim na tem področju, vendar sem zaradi narave dela, ki sem ga takrat opravljala, jedla zelo neredno in za vadbo z utežmi oz. lastno težo, ki bi jo potrebovala za preoblikovanje telesa, nisem imela ne časa, ne volje. Tako je ostalo zgolj pri želji.

Zanimivo, kako se stvari v življenju odvijejo, saj se je leto kasneje, in obenem eno leto odkar sem nehala dojiti Ino, zgodil preobrat. Kar naenkrat sem s popolnoma enakim stilom življenja kot prej, začela izgubljati kilograme, kar se kar ni ustavilo. No, to mi pa tudi ni bilo všeč. Hehe, ljudje smo zapleteni. Tudi tokrat sem dobivala veliko komentarjev na račun pretirane izgube kilogramov. Še vedno pa se mi je zdelo, da imam luknjo v trebuhu, torej diastazo. Najbolj zanimivo pri vsem pa je, da ko sem pustila za sabo eno zelo negativno obdobje in zamenjala delo, se popolnoma sprostila, uživala življenje, sprostila iz sebe stres, jedla dovolj in tisto, kar mi je pasalo, se je tudi to uravnalo in imela sem za svoje pojme, super postavo. Še celo boljšo kot leta nazaj, ko sva z Mihom, takrat še brez otrok, skoraj dnevno hodila v fitnes, trenirala in izredno pazila na prehrano.

Izušnja s pasom Nexcare po drugi nosečnosti

Zanimivo, kako naše razmišljanje in tudi počutje vpliva na naš videz. Obenem sem v tem istem obdobju, prejšnje poletje, zelo hitro po odločitvi tudi zanosila. V nosečnosti sem se dobro počutila v svoji koži, dobro jedla in uživala v življenju. Zredila sem se 20 kg, pa še tega ne bi vedela, če se ne bi tehtala pri ginekologinji. Med karanteno pa je Ina še ponesreči razbila stekleno tehtnico, tako da od takrat sploh ne vem, koliko kilogramov imam. Vem le to, da se tokrat počutim bolje v svoji koži kot sem se med prvo porodniško. Poporodni pas si nadenem, ko gremo na sprehod, sploh na kakšen malce daljši. Pod obleko je skoraj neopazen, če odštejemo tisti del, kjer se ježek zapne. Tudi ‘luknje v trebuhu’ nimam – torej disataze – skoraj nič. Jem količinsko veliko in čisto vse, kar mi paše, čeprav še vedno zdravo. Če sem se čemu izogibala ali se še, se zgolj zaradi dojenja, vendar teh stvari ni veliko.

Sama verjamem, da k temu, da se dobro počutim v svojem telesu in nimam velike diastaze pripomore dejstvo, da sem res strogo počivala prvih 14 dni, menim pa, da je k temu pripomogel tudi pas. Sama ga bom zagotovo še uporabljala za daljše sprehode, morda tudi kakšno večje pospravljanje stanovanja – do sedaj sem se mu lahko kar precej izognila, saj mi je bil moj dragi, ki je bil z nami prvi mesec na očetovskem dopustu, izredno v pomoč. Predvsem bi poporodni pas priporočala tistim z veliko diastazo, ki je bila ugotovljena že med nosečnostjo ali po porodu. Seveda bi vam tukaj svetovala tudi posvet s strokovno usposobljenimi osebami.

Priporočam ga tudi vsem ostalim ženskam, vendar s tem, da ga uporabljajo zmerno. Vsako stvar, tudi najbolj zdravo hrano, je dobro uporabljati brez pretiravanja. V nasprotnem primeru se mišice lahko preveč polenijo, če bi z uporabo resnično pretiravali. Mislim, da se glede teh stvari strinjajo tudi tisti, ki so usposobljeni na tem področju, vsaj kolikor sem jaz zasledila, torej ja – vendar zmerno. Sama vem, da bi ga prvič zagotovo uporabljala med vsemi dolgimi, dolgimi nošenji Ine, saj tukaj telo, ki je po porodu šibko ravno v svojemu jedru, najbolj trpi. Spomnim se sključene drže zaradi dojenja in bolečin v zgornjem delu hrbta zaradi nošenja. Pri Tiani ni potrebe po nekem daljšem nošenju, pri dojenju pa se večkrat raje uležem in se s tem izognem sključeni drži.

Torej, draga novopečena mamica, veliko ljubezni do svojega telesa – vem, da se sliši kliše, vendar s tem boš tudi lažje kasneje, ko bo čas za to, prišla do takšnega telesa, kot si ga najbolj želiš; veliko ljubezni do sebe – naj ti ne bo nerodno prositi za pomoč, si odpočiti in narediti nekaj za svojo dušo, pojesti kaj okusnega in kaj zdravega; za lažjo oporo in podporo pa – poporodni pas.

Uživaj v teh trenutkih s svojim dojenčkom, saj še prehitro minejo!


Preberi še:


Avtor: Danaja Marinšek, www.mamiinatinasolati.si

Podobni članki