Je vsekakor drugače kot iti v trgovino brez otrok. Sedaj ko sta obe že toliko veliki, je obisk trgovine skoraj pravljica. Vsaka vzame svoj mini voziček. Pri tem se počutita posebno in del družine, ker tudi onidve pomagata po svojih zmožnostih. Ker se počutita vključeno, tudi težav z obnašanjem načeloma ni. Vsaj v 90 procentov primerih.

Nasploh sta hčerki kar pridni. Seveda pa tudi pri njiju ni šlo brez izpadov trme. Mogoče ni bilo velikokrat, a bilo je. Ponavadi takrat, ko si tudi sam utrujen, vsega sit. Otroci imajo svojevrsten senzor, da to začutijo in ravno takrat naredijo svoj pokaži kaj znaš. Takrat se ti zdi, da te vsi gledajo in počutiš se kot najslabši starš na svetu.  In ja-grdi pogledi ne pomagajo. Zmajanja z glavo starih ženic tudi ne. Ker njihovi otroci pa gotovo nikoli niso bili takšni.

Teh občutkov sem se spomnila danes. Na sosednji blagajni v trgovini je bila mama z dvema otrokoma. Najmlajši je bil utrujen in zaspan. Na začetku je samo malo negodoval, potem pa se je to negodovanje hitro spremenilo v sireno največje stopnje.

Tako pač je. Sploh dojenčki so lahko dokaj nepredvidljivi in kot majhna tempirana bomba. Skušaš poskrbeti, da odideš z njimi na pot, ko so naspani, previti, živahni. A kaj hitro lahko kaj pride vmes in je pravljice konec.

In pravljice mirnega nakupovanja z otroki je bilo za to mamo konec. Dokler se ni začela nova pravljica. Gospod in gospa zraven mame sta rekla tole: “Vidim, da imate polne roke dela z malim. Vama lahko pomagava vse zložiti na pult?

In ja. Začelo mi je iti kar na jok. Tako drobna gesta pravzaprav. Ampak lahko bi zavijala z očmi, dala še kakšno modro na temo, kako moderne mame ne zmoremo obvladovati svojih otrok. Pa nista naredila nič od tega, ampak sta pomagala.

Zdi se mi, da sem že miljone let od tistega prvega meltdowna. Takrat sem kar zamrznila. Sploh nisem vedela kaj narediti. Enkrat je bilo v parku, ko sem bila varuška. Čas se je ustavil, pojma nisem imela kaj naj naredim.  Podobno je bilo z drugim otrokom ki sem ga varovala v Sloveniji. Prej se je navezal na svojo varuško. Jaz sem prišla na novo. Ni me še poznal in ni hotel z mano iz vrtca. Zdelo se mi je, da bo malček ostal kar v vrtcu. Pa sem ga nekako le spravila domov.

To je le faza. Pomembno je, da se otrok zna tudi upirati. Ker nekoč čez nekaj let si bomo želeli da se bo znal postaviti zase, če ga bodo vrstniki silili v stvari ki niso prav. Vseeno pa vse tudi ni faza. Če izbruhi trajajo preko določene starosti in če določajo ritem družine in ga omejujejo, je vredno pomisliti če je narobe kaj drugega. Sicer pa mine. Oziroma imamo mir do pubertete, ko se začne nova veselica.

Preberi še:

• 10 razlogov zakaj nakupovati na spletu
• Najin prvi odklop, odkar sva postala starša
• Izgorelost mamic zaradi preobremenjenosti in perfekcionizma

Avtor: Mojca Jereb, Specialna pedagoginja / Objavljeno dne 17. 12. 2020