Začelo se je takoj, ko sva z novorojenim sinom prišla domov iz porodnišnice. Med neprespanostjo in otopelostjo so mi misli polnili nasveti, da “naj uživam, ko le lahko, saj bo vedno težje”. Z bolečinami sem sedela na napihljivem obroču, ko so obiski – družinski člani, prijatelji, ljudje, ki so že starši – prinesli darila, polnili hladilnik s hrano in občudovali drobnega otroka v mojem naročju.

In potem so me navihano pogledali in govorili:

»Vse bi dala, da bi moj otrok spet bil novorojenček. Pri dveh letih so nemogoči!«

»Kako ti zavidam; samo počakaj, da bo tvoj otrok hodil.«

»Ko se še sami ne premikajo, je najlepše.«

Bila sem potrta in obupana. S solzami v očeh sem se spraševala, kako je lahko še težje. Celjenje IV. stopnje raztrganosti presredka, občutek popolne neobvladljivosti zaradi vseh hormonskih sprememb, trud, da z novorojenčkom naveževa stik in da ga imam rada, kot se za mamo »spodobi« – kaj je še lahko težje? Drobceni otrok je v mojem naročju ob vseh mislih, napovedih in komentarjih postajal vse težji. 

Ko so se v tednih in mesecih, ki so sledili, poporodni hormoni začeli umirjati, sem spoznala najboljši stvar. Vsi so se motili. Starejši, kot je postajal, bolj sva se zabavala. In obljubljam vam – malčki so popolno zadovoljstvo in veselje.     

»Samo počakaj, da bo hodil.« 

Res je, slediti malčku, ki teče, je naporno. Ampak lahko se igraš skrivalnice, lahko se lovita, lahko se pretvarjaš, da ga ne moreš uloviti in je hitrejši od tebe … in ko ga končno uloviš, ga povsod posuješ s poljubčki. Opazuješ jih, kako se z radovednostjo spoprimejo z novimi stvarmi, kako preizkušajo meje svoje psihične sposobnosti in poguma, Videla boš, kako ponosni so, ko se gibljejo po svojih zmožnostih. Tvoje srce se bo trikratno povečalo (kot pri Grinchu). Med tekanjem za njimi boš porabila veliko kalorij. In potem bodo utrujeni popadali v posteljo. 

»Še malo in ne bo nehal govoriti.«

Zdaj pri 18 mesecih Miles nenehno čeblja, kar me neizmerno veseli. Pojasnjuje splošne in jasne stvari in me s tem zabava (zadnjič mi je rekel: »Ptice so ptice.« Ja, res so). Prvič, ko me je poklical mama, me je skoraj zlomilo. In najboljše je, da si ti edina, ki razume njegovo čebljanje. Prav posebni občutek je, ko z njihovega čebljanja veš razbrati, kaj potrebujejo. En dan, ko so mu rastli zobki, mi je dejal, da mora gor. Takoj sem ga vzela v naročje in ga crkljala dokler se ni počutil bolje. Oba sva bila zadovoljna in srečna.   

»Dolgo se več ne bo hotel tako crkljati.«

Res je, prišla bo noč, ko ne bo več zaspal v tvojem naročju. Ampak, veš kaj drugega se zgodi na to noč? Lahko boš spala v svoji postelji brez da bi se te kdo dotikal. Prav si prebrala. Še enkrat preberi ta stavek. Ure in ure boš spala, medtem ko ti bo šum elektronske varuške zagotavljal, da je tvoj otrok varen, da se počuti dobro in mirno spi v svoji sobi. Ne morem ti povedati, kako bo dober spanec spremenil tvoje življenje (in življenje tvojega otroka).   

»Preden boš sploh pomislila, že bo stena porisana z markerji.«

In sedežna garnitura. In preproga. In pes. In milijon kosov papirja – umetnine, ki jih boš pofotografirala in poslala svojim staršem, jih uokvirila in obesila v svoji pisarni, ki jih boš pregledala in potem spraševala strica Googla, kako ugotoviti, da je moj otrok umetniško nadarjeni. 

Ogromno količino papirja boš prilepila na tla in na plano prinesla nešteta orodja, ki jih bo tvoj otrok uporabljal za ustvarjanje linij, pik in oblik, ki bodo za tebe najlepše umetnine na svetu.

»Samo počakaj na izpade trme!«

Seveda bodo prišli. To je neizogibno. Ampak s tem se boš tudi naučila, kaj je tvojemu otroku pri srcu. Naučila se boš o njegovem mnenju. O njegovih idejah. Kaj ga razburi. Naučila se boš, kako otroka voditi skozi jezo in strah. Pogajala se boš, zamotila otroka, včasih boš moledovala. Otroka boš tolažila. In imela boš privilegij, da otroka vzgajaš v človeka, ki zmore narediti težke stvari. 

Ali pogrešam njegovo nedolžno utrujenost? Da ga ure in ure držim v naročju, ne da bi se utrudila? Da pogledam celo sezono najljubše serije, medtem ko ga dojim?

Ja. Pogrešam vse to in še več stvari z obdobja, ko je bil majhen. Ampak, kar imam zdaj, cenim še bolj. Dobila sem partnerja v zločinu, komika, prijatelja. Kreativnega, pustolovskega, radovednega otroka, ki ga lahko vzgajam. Nekoga, ki ima svoje misli, občutke, menja. In nekoga, ki ga imam neizmerno rada. 

Drage mame, zraven stvari, ki jih zagotovo ne bomo pogrešale (nejasne prve tedne), z novopečenimi mamica delimo tudi neizmerno srečne trenutke, ki se jih naj veselijo. Mame, ki se spopadajo z novimi stvarmi, fizično bolečino, anksioznostjo in depresijo, neprespanostjo, še morajo posebej slišati, da se bodo vsakdanje radosti samo večale in množile.

Prijateljica, ki je nedavno postala mama, je s svojo hčerko v naročju opazovala mojega sina, ki se je igral na tleh. »Postane lažje,« me je vprašala. Malo sem razmišljala, nato pa sem ji odgovorila: »Ne, ne postane lažje. Vendar postane dosti bolj zabavno.«  

Povzeto po članku avtorice Hannah Clay Wareham

Avtor: Uredništvo Nosečke

Podobni članki